O Medvedu, Lisički in ostalih živalih

Danes vam bom povedala eno zgodbico, ker sem pač tako razpoložena. Glavne vloge imajo živali, takšne in drugačne, male in velike, gozdne, stepske in polarne. Upam, da vam bo všeč.

                            

Nekoč je živel Medved, ki je bil strašansko zaljubljen sam vase. Vedno je hotel biti povsod glaven in vedno je hotel imeti prav. Samo on, pa nihče drug. Ker mu v službi v tovarni medu niso dovolili, da bi bil glaven, si je omislil svoje društvo. Tako je postal predsednik tega društva, drugim živalim pa je dovolil, da prevzamejo ostale funkcije in postanejo člani njegovega društva. Živalim je obljubljal, da bo iz društva nekoč nastala mogočna organizacija, Sindikat sladkih živali, ki se bo boril za boljši jutri vseh živali v njihovi tovarni medu, razen za nadrejene živali. Živali so verjele njegovim obljubam in iz društva se je po določenem času res rodil Sindikat sladkih živali. Končno je postal glavni in dobil oblast nad tisoči živali po celem gozdu. Ponosno je hodil naokrog in se sončil v slavi, živali so mu ploskale in ga na vsa usta hvalile, kako dober borec za njihove pravice je in se veselile, kako se bo zdaj vse spremenilo na bolje, kar tako. "Imamo vendar Medveda! On bo vse obrnil na bolje", so govorile. In tako je glas šel po svetu in v Sindikat sladkih živali so se včlanjevale živali iz drugih tovarn medu, živali iz vsega sveta. Ker je Medved bil zelo zaposlen sam s sabo, je delo prepustil drugim živalim - Žirafi, ki je opravila največ dela, celo podpredsednika je imel - Bizona, in še predstavnike iz vseh delov sveta - Noja, Zajčka, Pingvina, Kakaduja, Kenguruja, Lamo, Losa, Želvo, Pava in še in še..... 

                         

Ni dolgo trajalo, ko sta Žirafa in Bizon postala preobremenjena. Toliko dela, pa tako malo časa za vse. Žirafa je nekje slišala, da v gozdu živi Lisička, ki se sama bori z Barakudo, zlobno in pokvarjeno vodjo skupine v tovarni medu, pa še neumna ni. In tako je Žirafa povprašala Lisičko, ali bi bila pripravljena kaj svojega časa posvetiti delu v Sindikatu sladkih živali, saj je dela veliko, delavcev pa malo. Lisička se je povabila razveselila, saj je tudi ona želela, da se v tovarni medu kaj spremeni na bolje in z veseljem je povabilo sprejela. Žirafa jo je povabila na sestanek z ostalimi živalmi v vrhu Sindikata sladkih živali. Nekatere so jo gledale z začudenjem, druge z občudovanjem, tretje z nezaupanjem. Medved se je pokazal v vsem svojem ponosu in veličini, zato ga je Lisička gledala z občudovanjem, Žirafo pa še bolj. Žirafa se ji je zdela tako pametna in spoštovanja vredna. Dogovorili so se, da bo po volitvah Lisička lahko tudi uradno delala v Sindikatu sladkih živali, hkrati pa ji bodo pomagali v boju proti Barakudi in ji nudili vso podporo in zaščito. Polna pričakovanj je Lisička čakala volitve. A, glej ga, zlomka, Medved in še nekaj drugih živali ni preneslo Lisičkine iskrenosti in poštenosti in tako so se med Lisičko in Medvedom začele kresati iskre. Medtem je postala prijateljica z Zajčkom, ki ji je ves čas govoril, da je prava za ta Sindikat, ne glede na to, kaj Medved misli. Da Medved nima vedno prav, je začelo spoznavati več živali, tudi Žirafa.

                                    

Čas je tekel in bližale so se volitve. Lisička je postala predsednica volilne komisije, hkrati pa je pripravljala amandmaje na Statut Sindikata sladkih živali. Predlagan statut se ji ni zdel dober, saj je predsedniku dajal preveč moči in je bil napisan tako, da vedno in o vsem odloča predsednik, z vsem se mora on strinjati in k vsemu mora dati soglasje, poleg tega pa je predsednika težje odstaviti kot razpustiti Sindikat. Lisički se to res ni zdelo prav. Ko je to povedala Medvedu, je ta izjavil nekaj, kar bi morale vedeti vse živali, članice Sindikata: "Veš Lisička, jaz sindikat vidim kot podjetje. Na vrhu je direktor, vse ostale živali so pa pod njim." To je Lisičko osupnilo, zato je Medvedu skušala razložiti razliko med podjetjem in sindikatom:"Vse lepo in prav, vendar v podjetju delavci delajo za direktorja in direktor jih za to plača. V sindikatu pa je obratno, tu člani plačajo tebe, dajejo članarino sindikatu in ne moreš ti sam o vsem odločati, člani morajo imeti večjo vlogo, večji vpliv." Joj, je bil Medved užaljen in jezen, da so strele kar bliskale iz njegovih oči. In ker je seveda imel samo on in spet on prav, je Lisička pripravila 27 amandmajev na Statut za prihajajoči volilni kongres. Upala je, da bodo člani sprevideli kam pes taco moli.

Medved ne bi bil Medved, če ne bi skupaj s Pavom pripravil presenečenja za volilni kongres. Sprejeli so nov poslovnik za kongres, s katerim so onemogočili obravnavanje Lisičkinih amandmajev, zato jih je raje sama umaknila, speljala volitve po svojih najboljših močeh in sestradana odšla domov. Seveda jo je Žirafa ćez nekaj dni klicala, da iz dela v Sindikatu ne bo nič. Lisička jo je spomnila, da jo je ravno ona povabila in ji da sta ji z Medvedom oba obljubila to delo. Pa je Žirafa rekla, da se Medved nikoli v življenju ne bo strinjal s tem, zato niti predlagala ne bo. Lisička je bila res zelo razočarana. Medved se obnaša kot užaljen otročaj, če ni po njegovo in če se kdo ne strinja z njim, Žirafa pa nima dovolj časti, da bi držala besedo, pa čeprav bi Medved predlog zavrnil.

                             

Tako je Lisička ostala praznih rok. V tovarni medu se je sama borila proti Barakudi, od obljubljene zaščite in pomoči pa nič. Lisička se je distancirala od Sindikata sladkih živali, samo Zajček je ostal njen prijatelj, pa Bizon, ki ga je Medved enostavno črtal iz statuta. Ja, tako je. Ne more imeti podpredsednika, ker bi to pomenilo deliti oblast, on pa tega noče. In tako so Medved, Žirafa, Pav in še dve novi živali -Bolha in Sova (ena od teh je dobila Lisički obljubljeno mesto) postali funkcionarji v Sindikatu sladkih živali.

Ni trajalo dolgo in nastopili je kriza. Tudi v tovarni medu so napovedali varčevanje, nižanje plač in slabšanje položaja zaposlenih živali. Medved ni vedel kako naj postopa in takrat se je spet spomnil na Lisičko. Vprašal jo je za nasvet in Lisička mu je svetovala, naj se ne podredi napovedanemu varčevanju, naj stoji pokončno in naj se bori, saj živali računajo na njegovo pomoč. In če ne bo uspelo, mu živali ne bodo mogle očitati, da se ni boril in dal vsega od sebe. Medved Lisičkinega nasveta ni poslušal, podpisal je dogovor o varčevanju in tako so se živalim v tovarni medu znižale plače, Lisička pa je iz protesta izstopila iz Sindikata sladkih živali.

Veliko živali je zapustilo Medevdov sindikat, tudi Pav je spoznal svojo zmoto in odšel, saj z Medvedom ni več mogel sodelovati. Medved ne pozna sodelovanja, samo vsiljevanje svoje volje za vsako ceno. Ne skrbi ga, da mu najbolj pridne in sposobne živali bežijo, pa bi ga najbrž moralo. A dokler je mnenja, da so vsi nadomestljivi, razen njega, Sindikatu sladkih živali ne kaže dobro.

Lisičko so medtem živali v tovarni medu, kjer dela, prosile, naj zastopa njihove interese v skupini, ki jo vodi Barakuda, vendar preko drugega živalskega sindikata. Lisička je dolgo razmišljala in zavrnila to mesto, saj se ji to ni zdelo etično - preskakovanje iz enega v drug sindikat živali. Vendar živali niso odnehale in na koncu je Lisička popustila. In ni ji žal. V dveh letih ji je s pomočjo drugega sindikata uspelo to, kar Medvedu in njegovemu sindikatu ni - premestitev in končno upokojitev Barakude. Kar je Lisička pričakovala od Medveda, je dobila natanko pri tistih živalih, ki jih je Medved vztrajno zasmehoval in obmetaval z zmerljivkami. Lisička je še danes neskončno hvaležna drugemu živalskemu sindikatu in njegovemu podpredsedniku Orlu, da ji je dal vso podporo in pomoč, ki jo je rabila ne samo ona, ampak cela skupina živali v tej tovarni medu.

Od fijaska s Sindikatom sladkih živali je preteklo nekaj let in spet je prišel čas za volilni kongres. Lisička je medtem spoznala Sovo, ki je čisto drugačna od Medveda. Sova je veliko modrejša od Medveda, razume kako pomembne so vse živali v Sindikatu sladkih živali in kako pomembno je, da pomembnih odločitev ne sprejema ena sama žival, ampak cela ekipa. Sova razmišlja o prepotrebnih spremembah Statuta in sodelovanju z drugim živalskim sindikatom, ki ga je Medved vztrajno zaničeval in poniževal, sam pa kaj dosti več ni dosegel, čeprav je to obljubljal. Sova je modra, ja. Vidi dlje od svojega nosu in ega. Vidi širši pomen sindikatov, obeh. In razume, da je sodelovanje med živalmi ključ do uspeha. Lisička je vesela, da Sova kandidira za predsednika Sindikata sladkih živali, kajti če zmaga, še obstaja upanje za vse živali v vseh tovarnah medu po svetu. Sodelovanje, povezovanje, upoštevanje mnenj drugih živali, spoštovanje vseh članov in še marsikaj dobrega je Sova vključila v svoj program. 

                       

Kaj pa Medved? Hja, Medved pa je že napovedal, da v primeru, če zmaga, Sove in Žirafe več ne misli imeti v svoji ekipi. In ravno oni dve sta naredili največ dela, s katerim se je na koncu hvalil Medved. Kakšen program ima Medved za naprej? Nič dosti, bolj samo poročilo o delu za nazaj, malo predelan in dodelan plan dela Žirafe in Sove, vse ostalo glede dela predsednika v prihodnosti pa je zavito v meglo. Nobenih jasno zastavljenih ciljev za prihodnost, bolj počivanje na lovorikah preteklega dela, ki so ga v velikem deležu opravile druge živali - Žirafa, Sova in Pav, dokler je še bil z njimi.

Zdaj pa je na živalih, da ugotovijo kaj je bolje za njih - modra in spravljiva Sova ali še naprej egocentrični in avtokratski Medved. Lisička bi zanesljivo volila Sovo. Čas je, da se stvari spremenijo. Sova bo držala dano besedo, medtem ko bi Medved obljubil zvezde z neba, samo da spet zmaga, potem bi pa na dano obljubo kaj kmalu pozabil - ne bi bilo prvič.

         

Malo dolga zgodbica, moram razmisliti o nadaljevanki, če se bom še kda lotila kakšne. Vseeno upam, da vam je bila všeč. Pa še to: kakršna koli podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključje.

Bodite lepo.

Foxi

Čas

Majkemi, pa sem rekla, da bom vsakih par dni kaj napisala... Pa mi nekako ne uspeva, vedno primanjkuje časa ali pa idej.

Ta teden sem na polno zaposlena, Patrik je bolan in ne hodi v šolo, mož je službeno odsoten in kar sem predvidevala, da bo teden mirnega in sproščujočega dopusta, se je spremenilo v živciranje in dirko s časom.

V četretek sem izgubila avto. Moja draga alfa je ostala brez kolesa. Ravno par minut, preden bi mogla oditi proti službi, mi jo je mož šel natankat, pa ni prišel daleč. Že na prvem ovinku je odpadlo kolo. Nisem tehničar, zato mi "končnik je počil" ne pove kaj dosti. Vem samo, da sem ob avto, ker mu je odpadlo kolo. Še sreča, da se je to zgodilo njemu, preden sem šla s tem istim avtom v službo. Tako sem vzela drug avto in še službe nisem zamudila. Pišika, niti pomisliti ne upam na to, da bi se to zgodilo meni na poti v službo. Verjetno bi preklinjala kot sto vragov, brcala avto in paničarila, ker bi zamudila v službo. Je bil srečen splet okoliščin, da je mož bil doma in sem lahko šla z drugim avtom, on pa je vse ostalo porihtal. No, kaj pa mu je drugega ostalo, saj mi je on pohabil avto.

In zdaj čakam na jutrišnji dan, ko bom imela malo več časa za počitek, če seveda spet ne pride kaj vmes. Nocoj se naspim, ker je Patrik končal z antibiotiki in mi ne bo treba več sredi noči vstajat, poleg tega pa sem otroka za nocoj izgnala iz spalnice, da bom vsaj eno noč spala sama. Ko moža ni doma, se namreč otroka vselita k meni in potem se zvečer najprej eno uro umirjamo, preden končno zaspimo. Nocoj pa sem si zaželela, da sama zaspim in upam, da se zjutraj tudi sama zbudim.


Bodite lepo.

Foxi

Kaj takega

Zadnjič sem imela še eno od tako nepriljubljenih nočnih služb. Iskreno povedano - raje doma zastonj spim, kot pa v službi za par evrov bedim. Dvanajst ur nočne službe mi res ni najbolj pri srcu, a to je pač del poklica, ki ga opravljam. Kot tudi delo ob koncih tedna, praznikih, vseh mogočih in nemogočih urah, z vsemi mogočimi in nemogočimi ljudmi, stresi zaradi porušenega bioritma, težave s spanjem, srčno-žilna obolenja, povišan holesterol, slaba plača in tako dalje.

Pa da ne naštevam samo slabih strani mojega poklica, veliko je v njem tudi lepega. Mogoče sem šla v ta poklic z neko skrivljeno sliko o njem, a sem se na koncu nekako našla tukaj, kjer sem pristala - na meji. Veliko ljudi srečaš, ljudi, ki se dnevno vozijo čez mejo v službe, ki vozijo otroke v vrtec, šolo in marsikdo ti sčasoma priraste k srcu, in tudi ti marsikomu prirasteš k srcu. Zame ni lepšega občutka, kot iskreno veselje potnika, da me po daljšem času odsotnosti spet vidi. "Kje ste pa bili tako dolgo? Lepo vas je spet videti, ste najprijaznejša policistka na meji, vedno nasmejana in prijazna." Meni je ob takšnih besedah toplo pri srcu in takrat se zavem, da pa vsega vendarle ne delam narobe. Res je, nisem nagnjena h kaznovanju zaradi izpolnjevanja pričakovanj in statistike, pogosto prijazno opozorilo doseže več kot kazen. Ravno zaradi tega mi je na meji tako lepo - ker se mi treba pehati za dobro letno oceno na račun obubožanega naroda. Na splošni postaji bi verjetno bila ocenjena zelo slabo. Ne glede na represivno naravo poklica, sem še vedno v prvi vrsti človek, šele za tem vse ostalo.

Ko sem tako sredi noči sedela v kabini in čakala na kakšen avto, sem slučajno pogledala v nebo. In videla sem zvezdni utrinek. To se mi v službi še nikoli ni zgodilo. Pa tudi sicer se mi zgodi zelo redko. In tako sem si lahko nekaj zaželela. Kaj je to bilo, ne smem povedati, ker pravijo, da se potem ne uresniči. No, če se uresniči, vam povem.

Bodite lepo.


Foxi