Kaj takega

Zadnjič sem imela še eno od tako nepriljubljenih nočnih služb. Iskreno povedano - raje doma zastonj spim, kot pa v službi za par evrov bedim. Dvanajst ur nočne službe mi res ni najbolj pri srcu, a to je pač del poklica, ki ga opravljam. Kot tudi delo ob koncih tedna, praznikih, vseh mogočih in nemogočih urah, z vsemi mogočimi in nemogočimi ljudmi, stresi zaradi porušenega bioritma, težave s spanjem, srčno-žilna obolenja, povišan holesterol, slaba plača in tako dalje.

Pa da ne naštevam samo slabih strani mojega poklica, veliko je v njem tudi lepega. Mogoče sem šla v ta poklic z neko skrivljeno sliko o njem, a sem se na koncu nekako našla tukaj, kjer sem pristala - na meji. Veliko ljudi srečaš, ljudi, ki se dnevno vozijo čez mejo v službe, ki vozijo otroke v vrtec, šolo in marsikdo ti sčasoma priraste k srcu, in tudi ti marsikomu prirasteš k srcu. Zame ni lepšega občutka, kot iskreno veselje potnika, da me po daljšem času odsotnosti spet vidi. "Kje ste pa bili tako dolgo? Lepo vas je spet videti, ste najprijaznejša policistka na meji, vedno nasmejana in prijazna." Meni je ob takšnih besedah toplo pri srcu in takrat se zavem, da pa vsega vendarle ne delam narobe. Res je, nisem nagnjena h kaznovanju zaradi izpolnjevanja pričakovanj in statistike, pogosto prijazno opozorilo doseže več kot kazen. Ravno zaradi tega mi je na meji tako lepo - ker se mi treba pehati za dobro letno oceno na račun obubožanega naroda. Na splošni postaji bi verjetno bila ocenjena zelo slabo. Ne glede na represivno naravo poklica, sem še vedno v prvi vrsti človek, šele za tem vse ostalo.

Ko sem tako sredi noči sedela v kabini in čakala na kakšen avto, sem slučajno pogledala v nebo. In videla sem zvezdni utrinek. To se mi v službi še nikoli ni zgodilo. Pa tudi sicer se mi zgodi zelo redko. In tako sem si lahko nekaj zaželela. Kaj je to bilo, ne smem povedati, ker pravijo, da se potem ne uresniči. No, če se uresniči, vam povem.

Bodite lepo.


Foxi