Naprodaj?

Nekaj dni nazaj sem imela razgovor, nanašajoč na prošnjo za premestitev, ki sem jo vložila na interni razpis. Ker izpolnjujem pogoje za zasedbo delovnega mesta, sem pomislila, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim, zato sem to tudi storila. Glede na moj "sloves" nisem pričakovala ničesar in sem bila skrajno presenečena, ko sem bila poklicana na razgovor. Ko sem dobro premislila, sem vedela, da tako ali tako ne bom izbrana. A kljub temu - že kar nekaj časa pišem prošnje za premestitve, pa sem tokrat prvič šla na razgovor.

Bili so trije člani komisije, dva meni že kar dobro znana človeka in vodja službe, kjer je prosto delovno mesto, ki pa ga doslej nisem poznala. Razgovor se je začel bolj formalno, kot to pač na takšnih razgovorih je in kar meni sploh ne odgovarja. No, pa sem se že pri prvem vprašanju pokopala in od tukaj naprej je razgovor potekal zelo sproščeno in sem na koncu odšla zelo zadovoljna, čeprav ob zavedanju, da se premestitve ne bom dobila. In kako sem se pokopala? Tako, da sem iskreno in pošteno povedala zakaj sem se prijavila in najprej med vrsticami, potem pa še direkt, da se ne čutim sposobno za opravljanje tega dela, ker drugih izkušenj v vsej karieri nimam, kot samo te na meji. No, marsikdo reče, da se vsega naučiš, kar drži. A čisto brez nekega znanja na zahtevnejše delovno mesto ne moreš iti. Takšno je moje mnenje. Nočem biti na delovnem mestu, ki se mu ne čutim doraslo in kjer bi morala sprejemati pomembne odločitve o stvareh, o katerih nimam pojma. No, vodja te službe je izrazil priznanje moje iskrenosti in poštenosti in željo, da bi bilo več takšnih.

Ja, dejansko bi morali vsi biti takšni. Potem bi verjetno imeli na pravih mestih prave ljudi. Roko na srce - nismo vsi za vse. Eni so dobri vodje, pa na takšna mesta nikoli ne pridejo. Drugi pa svoja znanja in sposobnosti daleč precenjujejo in zasedajo delovna mesta, ki jim po mojem mnenju niso kos. Ne zdi se mi narobe, če nekdo odide s takšnega delovnega mesta, ker mu pač ni kos. Hudo narobe pa se mi zdi, ko se nekdo takšnega delovnega mesta oklepa, čeprav sam vidi, da ni pravi človek za to. To se anomalije, ki jih najdemo povsod.

Ko sem doma z mojim dragim debatirala o tem razgovoru, sem bila še vedno dobre volje. Všeč mi je bilo, da so sogovorniki razumeli kaj jim govorim, vsaj takšen občutek sem imela. In dobila sem občutek, da sta najmanj dva od treh približno enakih pogledov kot jaz. In ne glede na to, da veljam za konfliktno (o tem mogoče kdaj drugič), sem jim po mojem mnenju pokazala kako v resnici funkcioniram in da v nisem konfliktna, ampak sem povsem običajen, inteligenten in razumen človek, s katerim se da prav lepo pogovarjati. Pokazala jim sem, da nisem prepotentna, polna sama sebe, ampak da poznam in se zavedam svojih zmožnosti in omejitev, da sem realna glede sebe in sveta okoli sebe in da ne bom prav nič jezna, če na delovno mesto izberejo primernejšega kandidata.

Mož mi je na vse to rekel, da sem malo nora. Pa ni s tem mislil nič tako slabega. Rekel je, da se ne znam prodajati. Hja, verjetno res. Trgovec nisem. Marsikaj imam za ponuditi, pa si ne znam narediti reklame. Druga resnica pa je, da nisem naprodaj. Pokažem svoje prednosti IN pomanjkljivosti, potem pa je na "kupcih" odločitev, ali bodo vzeli ali ne. Še najmanj bi bilo pošteno, da bi jim prodala mačka v žaklju. Tako zelo bi me pekla vest, da bi se požrla. Učili so me poštenosti in takšna tudi sem. Tudi za ceno premestitve na drugo delovno mesto. Sama sebe ne bom izdala. Svojim prepričanjem in vrednotam se ne bom odpovedala. Nekoč bo mogoče kdo le spoznal pravi potencial in vrednost, pa bo vzel. Brez da se prodajam.



Bodite lepo.


Foxi