Akcija

Saj ne, da bi mi kdaj bilo dolgčas. Ne spomnim se, da bi mi sploh kdaj v življenju bilo dolgčas. Nekateri ljudje se dolgočasijo, ko so sami s seboj, ko nimajo kaj početi, ko niso med ljudmi, jaz sem pa drugačna. Meni se nikoli ne zdi, da nimam kaj početi. Tudi, če ne počnem nič, se mi ne zdi tako. Pač kaj berem ali iščem po spletu, rešujem križanko ali pa enostavno samo uživam v miru in tišini, v družbi sama s seboj. Že od nekdaj imam rada mir in tišino. In rada sem sama. No, saj nisem povsem sama, saj sem s sabo. In to je dobra družba. Sama s sabo nikoli ne pridem v konflikt, ni težav s prilagajanjem in podrejanjem, ker v vsakem primeru obvelja moja.


Pa dovolj heca. Nobena skrivnost ni, da je situacija v javni upravi nikakva. Medicinske sestre, vojaki, policisti, gasilci in pravosodni policisti smo na dnu prehranjevalne verige in vedno potegnemo kratko. Nižanje plač in stroškov iz dela nas peha samo še niže in niže. Mislim, da smo zadeli dno. Z dodatki na posebne pogoje dela nam samo oči mažejo, to je jasno vsem. Če delam ponoči, pa v nedeljo in praznik, dobim s potnimi stroški in malico vred nekaj malega nad 1000 eur. Če zbolim in grem na bolniško za dva tedna, pa nekaj malega nad 800 eur. In to po 15 letih dela. OK, v gospodarstvu so še na slabšem, drži. Ampak vsi ti varčevalni ukrepi tudi nas pehajo na rob preživetja. Ko smo imeli še dokaj dobre plače, smo se zadolžili za eno tretjino plače. Zdaj je ta dolg več kot polovico. In prav zaradi tega smo postali reveži. Namesto pričakovane rasti plač, usklajevanja z rastjo cen stroškov, napredovanja, smo dobili znižanje in rezanje na vseh koncih in krajih. Drugega ne delam zadnje čase, kot razmišljam o tem, kdaj bomo dobili obvestilo, da je banka lastnica naše hiše in da lahko gremo kam drugam. Ja, takšna je realnost mnogih izmed nas, ki smo na dnu javnega sektorja.


Tako sem prisiljena razmišljati in iskati izhod iz tega podna od podnov. No, pa sem se odločila in sem kandidirala v svet enega od zavodov naše občine. In dobila mesto. Itak, da ne bom obogatela na ta način, tu in tam kakšna seja, ampak kakšen dodaten evro pa bo le.


Posel z voščilnicami in vabili ne gre. Da ne bo nesporazumov - ful rada to počnem in bom tudi še naprej kaj naredila, ampak ljudje enostavno nimajo denarja za kaj takega. Dandanes je to luksuz, marsikdo pa si niti osnovnih stvari več ne more privoščiti. No, marsikdo pa ročnega dela ne zna ceniti in se mu cene zdijo pretirane.


Zadnjih par mesecev intenzivno iščem novo službo. Tudi in predvsem v tujini. Naveličala sem se tega, kar počnem. Nočnih, nedeljskih, ob vseh mogočih in nemogočih urah in dnevih. Za drobiž. Vam povem, če dobim izven sistema večjo ali vsaj enako plačo ob nekem urejenem urniku, me ne vidijo več. Upanje, da se bo v tem našem sistemu kaj spremenilo na bolje, je že zdavnaj umrlo. Zdaj samo iščem nekaj upanja izven sistema. Žalostno, toda resnično.


Zaželite mi srečo. In če kdo ve za kakšno delo, ki bi bilo primerno zame, se priporočam. Tam do novega leta se bo že kaj našlo.


Tole iskanje mi je vlilo nekaj upanja, da bo vsaj mojim otrokom nekoč šlo bolje. In to še ni vse - skozi to iskanje sem odkrila, da se kar nekaj ljudi trudi v enaki smeri kot jaz in navezala sem nekaj novih prijateljstev, česar sem še posebej vesela. Novi ljudje, nova energija, novo upanje.


Bodite lepo.


Foxi