petek, 20. februar 2015

Lučka

V življenju sem bila že kar nekaj bitk. Ne tako enostavnih, takšnih, ki jih marsikdo ne bi bil, ker stanejo veliko energije, živcev in spanja, ki terjajo čas, potrpežljivost, vztrajnost in prinašajo neprijetne stranske učinke in poskuse diskreditacije, maščevanja in podobne podlosti. Meni za vse to ni dosti mar, ko gre za pravično in pravilno stvar. Borim se na vse pretege, ne glede na vse negativne posledice zame. Moj cilj je vedno bil, je in vedno bo, da zmaga pravica nad krivico, dobro nad slabim, pravilno nad napačnim.

Zadnje čase sem pa pahnjena v čudno situacijo, iz katere ne najdem nekega pravega, zadovoljivega izhoda. Že kar nekaj časa je tako, ne vem naprej, nazaj ne morem. Če bi smela še enkrat nazaj, bi naredila drugače, zagotovo. Pa ne gre. Živeti moram s posledicami odločitve izpred toliko let, zavedajoč se, da sem naredila napako, ki je ta trenutek ne morem popraviti. Še ne.

Verjamem, da bo v prihodnosti prišel dan, ko se bo obrnilo na bolje. Ko bom zmožna videti in zgrabiti priložnost, da situacijo popravim. Mogoče sem trenutno samo zaslepljena zaradi nenadnega spoznanja, da sem zadela dno. Mogoče me je to spoznanje tako močno in nepričakovano zadelo, da preveč krčevito iščem izhod in ravno zaradi tega brezglavega iskanja ne vidim prave poti. Mogoče preveč intenzivno iščem rešitve in begam v napačnih smereh. Mogoče imam zato občutek, da me problem drži za goltanec in mi jemlje dah. Preveč hlastavo sem zajela spoznanje, da sem v težavah. In sem pozabila dihati, živeti, se veseliti stvari, ki mi prinašajo največ radosti in veselja. Pa vendar, še vedno sem prepričana, da se bodo stvari uredile. Na takšen ali drugačen način. Prišel bo dan, ko bo bolje. Mogoče še ne jutri ali pa drugi mesec, do konca leta pa gotovo.

Danes je dan, ko se je pokazala lučka na koncu tunela. Majhna zvezdica na črnem nebu. Čisto drobna. Kako lepa je. Naj kar sije, čim dlje. In naj se krepi. Naj postane kot žaromet, kot sonce, kot komet. In naj me udari z vso silovitostjo, naj me ovije v svoj svetel soj in me ponese proti soncu, proti rešitvi. Saj se ne mudi, korak za korakom, snop za snopom bo ta mala lučka postala svetal žaromet, ki mi bo razsvetljeval pot, ko bom strumno in pogumno stopala proti rešitvi.


Bodite lepo.

Foxi

2 komentarja:

  1. Na koncu čas vse uredi, včasih prej, včasih pa malo kasneje....je tudi najboljši razsodnik, ki pokaže kaj je in kaj ni prav.....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Na to se zanašam, Roman. Trenutno mi kaže, kaj ni bilo prav. Pričakujem, da mi pokaže tudi kako naprej in kako je prav.

      Izbriši