Čas

Majkemi, pa sem rekla, da bom vsakih par dni kaj napisala... Pa mi nekako ne uspeva, vedno primanjkuje časa ali pa idej.

Ta teden sem na polno zaposlena, Patrik je bolan in ne hodi v šolo, mož je službeno odsoten in kar sem predvidevala, da bo teden mirnega in sproščujočega dopusta, se je spremenilo v živciranje in dirko s časom.

V četretek sem izgubila avto. Moja draga alfa je ostala brez kolesa. Ravno par minut, preden bi mogla oditi proti službi, mi jo je mož šel natankat, pa ni prišel daleč. Že na prvem ovinku je odpadlo kolo. Nisem tehničar, zato mi "končnik je počil" ne pove kaj dosti. Vem samo, da sem ob avto, ker mu je odpadlo kolo. Še sreča, da se je to zgodilo njemu, preden sem šla s tem istim avtom v službo. Tako sem vzela drug avto in še službe nisem zamudila. Pišika, niti pomisliti ne upam na to, da bi se to zgodilo meni na poti v službo. Verjetno bi preklinjala kot sto vragov, brcala avto in paničarila, ker bi zamudila v službo. Je bil srečen splet okoliščin, da je mož bil doma in sem lahko šla z drugim avtom, on pa je vse ostalo porihtal. No, kaj pa mu je drugega ostalo, saj mi je on pohabil avto.

In zdaj čakam na jutrišnji dan, ko bom imela malo več časa za počitek, če seveda spet ne pride kaj vmes. Nocoj se naspim, ker je Patrik končal z antibiotiki in mi ne bo treba več sredi noči vstajat, poleg tega pa sem otroka za nocoj izgnala iz spalnice, da bom vsaj eno noč spala sama. Ko moža ni doma, se namreč otroka vselita k meni in potem se zvečer najprej eno uro umirjamo, preden končno zaspimo. Nocoj pa sem si zaželela, da sama zaspim in upam, da se zjutraj tudi sama zbudim.


Bodite lepo.

Foxi