Projekt "domač detergent za pranje perila"

Pred časom je meni zelo drag prijatelj Beno na Facebooku objavil recept za doma izdelan tekoči detergent za perilo, ki ga že kar nekaj časa izdeluje njegova Lili. Najprej sem bila zelo presenečena, da se kaj takega sploh da izdelati doma, potem sem bila pa še bolj presenečena, ko sem videla iz kakšnih sestavin je zadeva narejena - navadno trdo milo za perilo, soda bikarbona in voda. Takrat sem se odločila, da bom stvar preizkusila tudi sama, ko porabim ves kupljen detergent za perilo.

Ker sem imela še kar nekaj kupljenega gela za perilo, sem imela tudi kar nekaj časa, da zadevo dodobra preštudiram, prečešem internet in se naučim čim več o izdelavi domačih čistil. Odkrila sem zelo dobro spletno stran o sodi bikarboni, kjer sem prebrala veliko zanimivega in poučnega o izdelavi domačih čistil, škropiv in negovalnih sredstev iz sode bikarbone. No, našla sem tudi kar nekaj forumov in blogov, kjer govorijo o izdelavi tekočega detergenta in sem originalen recept prijatelja Bena in njegove Lili rahlo modificirala.

Tako sem danes porabila še zadnjo merico kupljenega detergenta in za izdelavo domačega uporabila naslednje sestavine:

- 10 velikih žlic oziroma 200 gramov sode bikarbone, ki sem jo   kupila v Eurospinu

- 5 velikih žlic oziroma 100 gramov pralne sode, ki sem jo kupila v Müllerju

- 1 kos oziroma 100 gramov marsejskega mila, ki sem ga kupila v Müllerju (firma je Enzian, so pa pakirana po 5 kosov skupaj)

- 3 litre vode iz pipe.


Vse skupaj je stalo par evrov, obe sodi sta pakirani po 500 gramov, torej za kar nekaj ponovitev priprav detergenta.




Asistentka Ema mi je naribala milo:

In ker včasih rada uberem kakšno bližnjico, sva ga stopili samo v enem litru vrele vode:

 

 Malo je trajalo vse skupaj, pa sva mešali in mešali in mešali in na koncu je zgledalo takole:

Da se hitreje shladi in sva lahko dodali obe sodi, sem dolila liter hladne vode in dobro premešala, nato sem dodala še zadnji liter hladne vode:

No, soda se je zaradi premalo mešanja zgrabila v grudice, zato sem zadevo rešila kar s paličnim mešalnikom in na koncu je zgledalo takole:

Prebrala sem, da se v kovinski posodi rade naredijo grudice, zato sva gel na hitro prelili v embalažo starega detergenta, v vsako toliko, da jo lahko dobro pretresem:

Evo, to je to. Moram rečti, da je to zelo malo dela, detergenta je dobre 3 litre, dozira se pa okrog 1-2 decilitra, odvisno od stopnje umazanosti perila. Po želji bi lahko dodala še 15 kapljic kakšnega eteričnega olja, pa ga nisem, saj detergent že tako lepo diši zaradi mila.

Če ne bi dodajala vode, bi vse omenjene sestavine samo zmešala in bi imela prašek za perilo, ki se ga dozira 1 ali 2 zvrhani žlici. To bi uporabila za belo perilo, a prašek imam še kupljen in ga bom naredila, ko tega porabim.

No, kako bom zadovoljna z učinkom pranja, še ne vem, a mislim, da bo v redu opralo. Kot naslednji projekt me mika detergent za posodo, ker mi kupljeni vsi razžirajo kožo na rokah, tisti ta boljši so mi pa predragi.. Potem pa naredim mogoče še tekoče milo, pa še kaj.... Res enostavne in poceni sestavine, pa še brez kemikalij, okolju prijazno. Probajte in delite svoje izkušnje še z drugimi.

Bodite lepo.

Foxi

Projekt "vrt brez prekopavanja"

Lansnko leto sem si tako za probo omislila sen majhen premakulturni vrtiček. Sicer zgleda kot grob, ampak nič hudega, za poskus je bilo dobro. Tako je to zgledalo:

Na ta grobek sem posadila vsega po malo, tudi posejala sem pod slamo in vse je res zelo lepo uspelo, celo fižol je pod slamo zelo lepo vzklil in ni imel težav prodreti skozi debelo plast slame. No, imela sem v načrtu, da zadevo letos razširim, pa jeseni nekako ni bilo časa, ne volje za širitev projekta. In tako je prišla pomlad, pa sva se odločila, da bova zadevo izvedla to jesen. Tako sem na eno od dveh večjih "tabel" klasičnega vrta že posejala grah, nizek fizolč, dve vrsti solato in rukolo, oranžno in rumeno korenje, gomoljno zeleno in peteršilj pa posadila čebulo, tako da imam zdaj že vse naštete vrtnine pod kopreno in vse so mi res lepo prišle ven, čeprav sem bila glede uspeha skeptična. Namreč, nikoli nisem bila navdušena nad vrtnarjenjem, še posebej, ko sem gledala mamo, kako cele dneve prebije na vrtu in okopava vrtnine. Iskreno povedano, kar se vsega tega okopavanja in pletja tiče, sem mnenja, da je to povsem nepotrebno delo. No, tako sem iskala alternative in lansko leto naredila ta permakulturni poskus.

Ugotovila sem, da je s tem kar nekaj dela, preden ga narediš, pa še veliko materiala rabim, ki ga nimam kje vzeti. Tako sem se letos odločila za še en poskus, spet nekaj drugega. Med brskanjem po netu sen naletela na forum Gartlc, kjer sem našla veliko koristnih debat in nasvetov in tako sem se odločila, da poskusim narediti vrt brez prekopavanja, ki mu na forumu rečejo "gibanica", v tujini pa je bolj znan kot lazanja vrt. Tako sem šla v našo komunalo in fantje so mi pripeljali tono in pol komposta, možu sem dala v roke lopato in motiko, potem pa gasa. Tole je nastalo v zadnjih dneh, pa še ni končano, ker nam kronično primanjkuje časa.

 To je pogled s terase. Tri nove gredice, približno po meter široke, zasute s kompostom, na potkah pa lubje. Na eno sem danes posadila jagode, ker mi Ema ni dala miru in sva enostavno morali iti nekaj sadit, pa po vsem vrtu sva posadili "smrdike", kot jim jaz rečem, oziroma žametnice. Nekje sem slišala, da bi naj odganjale polže, pa da vidimo ali to drži. Vse okoli gredic nameravam posipati pepel od pelet, ki se ga je to zimo kar nekaj nabralo, saj bi tudi pepel naj odganjal polže. Kar je pokrito s kopreno pa je še ostanek klasične grede, ki bo jeseni dobila novo podobo.

Tako to zgleda od bliže, prostora za sajenje je veliko. Kupila sem že sadike paprike in paradižnika, ki v varnem zavetju čakajo primernejši čas za sajenje.

Tole je pa stara klasična greda, kjer pod kopreno prav lepo rastejo vrtnine. Solata komaj čaka, da jo presadim v nove gredice in kakor hitro bo lepše vreme in več časa, se bom tega lotila.














Pa še nekaj fotk mojih sadik, ki bodo našle prostor na novem vrtu, pa tudi na lanskem permakukturnem, pa še kakšno novo si bom omislila.

Solatne kumare in v ozdaju cvetača

sramežljivo klijeta dve bučki, mogoče se še kakšna opogumi

ostanek solatnih kumar

lubenice niso tako pogumne, samo ena nekaj miga, ostale še nič, mogoče jim je premrzlo

brokoli je slabo prišel ven, a mogoče še bo kaj več. 

kar mi je še ostalo cvetače

tudi por bo

še ena melona in še več brokolija

melone

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

No, to bi bilo za danes to. Kar pridni smo bili zadnjih nekaj dni. Upam, da bo vrt lepo uspeval in bo vse lepo raslo. Če bo vse po planu, odpade štihanje in prekovanje, pa tudi okopavanje in pletje. Nekaj malega plevela bo že, ampak ne bi smelo biti sile. Če ga bo preveč, bom naredila pa še zastirko iz slame, ki mi jo je obljubil sodelavec.

Mogoče bomo sčasoma lahko pridelali dovolj zelenjave, da nam je ne bo treba več kupovati....


Bodite lepo.


Foxi

O Medvedu, Lisički in ostalih živalih

Danes vam bom povedala eno zgodbico, ker sem pač tako razpoložena. Glavne vloge imajo živali, takšne in drugačne, male in velike, gozdne, stepske in polarne. Upam, da vam bo všeč.

                            

Nekoč je živel Medved, ki je bil strašansko zaljubljen sam vase. Vedno je hotel biti povsod glaven in vedno je hotel imeti prav. Samo on, pa nihče drug. Ker mu v službi v tovarni medu niso dovolili, da bi bil glaven, si je omislil svoje društvo. Tako je postal predsednik tega društva, drugim živalim pa je dovolil, da prevzamejo ostale funkcije in postanejo člani njegovega društva. Živalim je obljubljal, da bo iz društva nekoč nastala mogočna organizacija, Sindikat sladkih živali, ki se bo boril za boljši jutri vseh živali v njihovi tovarni medu, razen za nadrejene živali. Živali so verjele njegovim obljubam in iz društva se je po določenem času res rodil Sindikat sladkih živali. Končno je postal glavni in dobil oblast nad tisoči živali po celem gozdu. Ponosno je hodil naokrog in se sončil v slavi, živali so mu ploskale in ga na vsa usta hvalile, kako dober borec za njihove pravice je in se veselile, kako se bo zdaj vse spremenilo na bolje, kar tako. "Imamo vendar Medveda! On bo vse obrnil na bolje", so govorile. In tako je glas šel po svetu in v Sindikat sladkih živali so se včlanjevale živali iz drugih tovarn medu, živali iz vsega sveta. Ker je Medved bil zelo zaposlen sam s sabo, je delo prepustil drugim živalim - Žirafi, ki je opravila največ dela, celo podpredsednika je imel - Bizona, in še predstavnike iz vseh delov sveta - Noja, Zajčka, Pingvina, Kakaduja, Kenguruja, Lamo, Losa, Želvo, Pava in še in še..... 

                         

Ni dolgo trajalo, ko sta Žirafa in Bizon postala preobremenjena. Toliko dela, pa tako malo časa za vse. Žirafa je nekje slišala, da v gozdu živi Lisička, ki se sama bori z Barakudo, zlobno in pokvarjeno vodjo skupine v tovarni medu, pa še neumna ni. In tako je Žirafa povprašala Lisičko, ali bi bila pripravljena kaj svojega časa posvetiti delu v Sindikatu sladkih živali, saj je dela veliko, delavcev pa malo. Lisička se je povabila razveselila, saj je tudi ona želela, da se v tovarni medu kaj spremeni na bolje in z veseljem je povabilo sprejela. Žirafa jo je povabila na sestanek z ostalimi živalmi v vrhu Sindikata sladkih živali. Nekatere so jo gledale z začudenjem, druge z občudovanjem, tretje z nezaupanjem. Medved se je pokazal v vsem svojem ponosu in veličini, zato ga je Lisička gledala z občudovanjem, Žirafo pa še bolj. Žirafa se ji je zdela tako pametna in spoštovanja vredna. Dogovorili so se, da bo po volitvah Lisička lahko tudi uradno delala v Sindikatu sladkih živali, hkrati pa ji bodo pomagali v boju proti Barakudi in ji nudili vso podporo in zaščito. Polna pričakovanj je Lisička čakala volitve. A, glej ga, zlomka, Medved in še nekaj drugih živali ni preneslo Lisičkine iskrenosti in poštenosti in tako so se med Lisičko in Medvedom začele kresati iskre. Medtem je postala prijateljica z Zajčkom, ki ji je ves čas govoril, da je prava za ta Sindikat, ne glede na to, kaj Medved misli. Da Medved nima vedno prav, je začelo spoznavati več živali, tudi Žirafa.

                                    

Čas je tekel in bližale so se volitve. Lisička je postala predsednica volilne komisije, hkrati pa je pripravljala amandmaje na Statut Sindikata sladkih živali. Predlagan statut se ji ni zdel dober, saj je predsedniku dajal preveč moči in je bil napisan tako, da vedno in o vsem odloča predsednik, z vsem se mora on strinjati in k vsemu mora dati soglasje, poleg tega pa je predsednika težje odstaviti kot razpustiti Sindikat. Lisički se to res ni zdelo prav. Ko je to povedala Medvedu, je ta izjavil nekaj, kar bi morale vedeti vse živali, članice Sindikata: "Veš Lisička, jaz sindikat vidim kot podjetje. Na vrhu je direktor, vse ostale živali so pa pod njim." To je Lisičko osupnilo, zato je Medvedu skušala razložiti razliko med podjetjem in sindikatom:"Vse lepo in prav, vendar v podjetju delavci delajo za direktorja in direktor jih za to plača. V sindikatu pa je obratno, tu člani plačajo tebe, dajejo članarino sindikatu in ne moreš ti sam o vsem odločati, člani morajo imeti večjo vlogo, večji vpliv." Joj, je bil Medved užaljen in jezen, da so strele kar bliskale iz njegovih oči. In ker je seveda imel samo on in spet on prav, je Lisička pripravila 27 amandmajev na Statut za prihajajoči volilni kongres. Upala je, da bodo člani sprevideli kam pes taco moli.

Medved ne bi bil Medved, če ne bi skupaj s Pavom pripravil presenečenja za volilni kongres. Sprejeli so nov poslovnik za kongres, s katerim so onemogočili obravnavanje Lisičkinih amandmajev, zato jih je raje sama umaknila, speljala volitve po svojih najboljših močeh in sestradana odšla domov. Seveda jo je Žirafa ćez nekaj dni klicala, da iz dela v Sindikatu ne bo nič. Lisička jo je spomnila, da jo je ravno ona povabila in ji da sta ji z Medvedom oba obljubila to delo. Pa je Žirafa rekla, da se Medved nikoli v življenju ne bo strinjal s tem, zato niti predlagala ne bo. Lisička je bila res zelo razočarana. Medved se obnaša kot užaljen otročaj, če ni po njegovo in če se kdo ne strinja z njim, Žirafa pa nima dovolj časti, da bi držala besedo, pa čeprav bi Medved predlog zavrnil.

                             

Tako je Lisička ostala praznih rok. V tovarni medu se je sama borila proti Barakudi, od obljubljene zaščite in pomoči pa nič. Lisička se je distancirala od Sindikata sladkih živali, samo Zajček je ostal njen prijatelj, pa Bizon, ki ga je Medved enostavno črtal iz statuta. Ja, tako je. Ne more imeti podpredsednika, ker bi to pomenilo deliti oblast, on pa tega noče. In tako so Medved, Žirafa, Pav in še dve novi živali -Bolha in Sova (ena od teh je dobila Lisički obljubljeno mesto) postali funkcionarji v Sindikatu sladkih živali.

Ni trajalo dolgo in nastopili je kriza. Tudi v tovarni medu so napovedali varčevanje, nižanje plač in slabšanje položaja zaposlenih živali. Medved ni vedel kako naj postopa in takrat se je spet spomnil na Lisičko. Vprašal jo je za nasvet in Lisička mu je svetovala, naj se ne podredi napovedanemu varčevanju, naj stoji pokončno in naj se bori, saj živali računajo na njegovo pomoč. In če ne bo uspelo, mu živali ne bodo mogle očitati, da se ni boril in dal vsega od sebe. Medved Lisičkinega nasveta ni poslušal, podpisal je dogovor o varčevanju in tako so se živalim v tovarni medu znižale plače, Lisička pa je iz protesta izstopila iz Sindikata sladkih živali.

Veliko živali je zapustilo Medevdov sindikat, tudi Pav je spoznal svojo zmoto in odšel, saj z Medvedom ni več mogel sodelovati. Medved ne pozna sodelovanja, samo vsiljevanje svoje volje za vsako ceno. Ne skrbi ga, da mu najbolj pridne in sposobne živali bežijo, pa bi ga najbrž moralo. A dokler je mnenja, da so vsi nadomestljivi, razen njega, Sindikatu sladkih živali ne kaže dobro.

Lisičko so medtem živali v tovarni medu, kjer dela, prosile, naj zastopa njihove interese v skupini, ki jo vodi Barakuda, vendar preko drugega živalskega sindikata. Lisička je dolgo razmišljala in zavrnila to mesto, saj se ji to ni zdelo etično - preskakovanje iz enega v drug sindikat živali. Vendar živali niso odnehale in na koncu je Lisička popustila. In ni ji žal. V dveh letih ji je s pomočjo drugega sindikata uspelo to, kar Medvedu in njegovemu sindikatu ni - premestitev in končno upokojitev Barakude. Kar je Lisička pričakovala od Medveda, je dobila natanko pri tistih živalih, ki jih je Medved vztrajno zasmehoval in obmetaval z zmerljivkami. Lisička je še danes neskončno hvaležna drugemu živalskemu sindikatu in njegovemu podpredsedniku Orlu, da ji je dal vso podporo in pomoč, ki jo je rabila ne samo ona, ampak cela skupina živali v tej tovarni medu.

Od fijaska s Sindikatom sladkih živali je preteklo nekaj let in spet je prišel čas za volilni kongres. Lisička je medtem spoznala Sovo, ki je čisto drugačna od Medveda. Sova je veliko modrejša od Medveda, razume kako pomembne so vse živali v Sindikatu sladkih živali in kako pomembno je, da pomembnih odločitev ne sprejema ena sama žival, ampak cela ekipa. Sova razmišlja o prepotrebnih spremembah Statuta in sodelovanju z drugim živalskim sindikatom, ki ga je Medved vztrajno zaničeval in poniževal, sam pa kaj dosti več ni dosegel, čeprav je to obljubljal. Sova je modra, ja. Vidi dlje od svojega nosu in ega. Vidi širši pomen sindikatov, obeh. In razume, da je sodelovanje med živalmi ključ do uspeha. Lisička je vesela, da Sova kandidira za predsednika Sindikata sladkih živali, kajti če zmaga, še obstaja upanje za vse živali v vseh tovarnah medu po svetu. Sodelovanje, povezovanje, upoštevanje mnenj drugih živali, spoštovanje vseh članov in še marsikaj dobrega je Sova vključila v svoj program. 

                       

Kaj pa Medved? Hja, Medved pa je že napovedal, da v primeru, če zmaga, Sove in Žirafe več ne misli imeti v svoji ekipi. In ravno oni dve sta naredili največ dela, s katerim se je na koncu hvalil Medved. Kakšen program ima Medved za naprej? Nič dosti, bolj samo poročilo o delu za nazaj, malo predelan in dodelan plan dela Žirafe in Sove, vse ostalo glede dela predsednika v prihodnosti pa je zavito v meglo. Nobenih jasno zastavljenih ciljev za prihodnost, bolj počivanje na lovorikah preteklega dela, ki so ga v velikem deležu opravile druge živali - Žirafa, Sova in Pav, dokler je še bil z njimi.

Zdaj pa je na živalih, da ugotovijo kaj je bolje za njih - modra in spravljiva Sova ali še naprej egocentrični in avtokratski Medved. Lisička bi zanesljivo volila Sovo. Čas je, da se stvari spremenijo. Sova bo držala dano besedo, medtem ko bi Medved obljubil zvezde z neba, samo da spet zmaga, potem bi pa na dano obljubo kaj kmalu pozabil - ne bi bilo prvič.

         

Malo dolga zgodbica, moram razmisliti o nadaljevanki, če se bom še kda lotila kakšne. Vseeno upam, da vam je bila všeč. Pa še to: kakršna koli podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključje.

Bodite lepo.

Foxi

Čas

Majkemi, pa sem rekla, da bom vsakih par dni kaj napisala... Pa mi nekako ne uspeva, vedno primanjkuje časa ali pa idej.

Ta teden sem na polno zaposlena, Patrik je bolan in ne hodi v šolo, mož je službeno odsoten in kar sem predvidevala, da bo teden mirnega in sproščujočega dopusta, se je spremenilo v živciranje in dirko s časom.

V četretek sem izgubila avto. Moja draga alfa je ostala brez kolesa. Ravno par minut, preden bi mogla oditi proti službi, mi jo je mož šel natankat, pa ni prišel daleč. Že na prvem ovinku je odpadlo kolo. Nisem tehničar, zato mi "končnik je počil" ne pove kaj dosti. Vem samo, da sem ob avto, ker mu je odpadlo kolo. Še sreča, da se je to zgodilo njemu, preden sem šla s tem istim avtom v službo. Tako sem vzela drug avto in še službe nisem zamudila. Pišika, niti pomisliti ne upam na to, da bi se to zgodilo meni na poti v službo. Verjetno bi preklinjala kot sto vragov, brcala avto in paničarila, ker bi zamudila v službo. Je bil srečen splet okoliščin, da je mož bil doma in sem lahko šla z drugim avtom, on pa je vse ostalo porihtal. No, kaj pa mu je drugega ostalo, saj mi je on pohabil avto.

In zdaj čakam na jutrišnji dan, ko bom imela malo več časa za počitek, če seveda spet ne pride kaj vmes. Nocoj se naspim, ker je Patrik končal z antibiotiki in mi ne bo treba več sredi noči vstajat, poleg tega pa sem otroka za nocoj izgnala iz spalnice, da bom vsaj eno noč spala sama. Ko moža ni doma, se namreč otroka vselita k meni in potem se zvečer najprej eno uro umirjamo, preden končno zaspimo. Nocoj pa sem si zaželela, da sama zaspim in upam, da se zjutraj tudi sama zbudim.


Bodite lepo.

Foxi

Kaj takega

Zadnjič sem imela še eno od tako nepriljubljenih nočnih služb. Iskreno povedano - raje doma zastonj spim, kot pa v službi za par evrov bedim. Dvanajst ur nočne službe mi res ni najbolj pri srcu, a to je pač del poklica, ki ga opravljam. Kot tudi delo ob koncih tedna, praznikih, vseh mogočih in nemogočih urah, z vsemi mogočimi in nemogočimi ljudmi, stresi zaradi porušenega bioritma, težave s spanjem, srčno-žilna obolenja, povišan holesterol, slaba plača in tako dalje.

Pa da ne naštevam samo slabih strani mojega poklica, veliko je v njem tudi lepega. Mogoče sem šla v ta poklic z neko skrivljeno sliko o njem, a sem se na koncu nekako našla tukaj, kjer sem pristala - na meji. Veliko ljudi srečaš, ljudi, ki se dnevno vozijo čez mejo v službe, ki vozijo otroke v vrtec, šolo in marsikdo ti sčasoma priraste k srcu, in tudi ti marsikomu prirasteš k srcu. Zame ni lepšega občutka, kot iskreno veselje potnika, da me po daljšem času odsotnosti spet vidi. "Kje ste pa bili tako dolgo? Lepo vas je spet videti, ste najprijaznejša policistka na meji, vedno nasmejana in prijazna." Meni je ob takšnih besedah toplo pri srcu in takrat se zavem, da pa vsega vendarle ne delam narobe. Res je, nisem nagnjena h kaznovanju zaradi izpolnjevanja pričakovanj in statistike, pogosto prijazno opozorilo doseže več kot kazen. Ravno zaradi tega mi je na meji tako lepo - ker se mi treba pehati za dobro letno oceno na račun obubožanega naroda. Na splošni postaji bi verjetno bila ocenjena zelo slabo. Ne glede na represivno naravo poklica, sem še vedno v prvi vrsti človek, šele za tem vse ostalo.

Ko sem tako sredi noči sedela v kabini in čakala na kakšen avto, sem slučajno pogledala v nebo. In videla sem zvezdni utrinek. To se mi v službi še nikoli ni zgodilo. Pa tudi sicer se mi zgodi zelo redko. In tako sem si lahko nekaj zaželela. Kaj je to bilo, ne smem povedati, ker pravijo, da se potem ne uresniči. No, če se uresniči, vam povem.

Bodite lepo.


Foxi

Naprodaj?

Nekaj dni nazaj sem imela razgovor, nanašajoč na prošnjo za premestitev, ki sem jo vložila na interni razpis. Ker izpolnjujem pogoje za zasedbo delovnega mesta, sem pomislila, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim, zato sem to tudi storila. Glede na moj "sloves" nisem pričakovala ničesar in sem bila skrajno presenečena, ko sem bila poklicana na razgovor. Ko sem dobro premislila, sem vedela, da tako ali tako ne bom izbrana. A kljub temu - že kar nekaj časa pišem prošnje za premestitve, pa sem tokrat prvič šla na razgovor.

Bili so trije člani komisije, dva meni že kar dobro znana človeka in vodja službe, kjer je prosto delovno mesto, ki pa ga doslej nisem poznala. Razgovor se je začel bolj formalno, kot to pač na takšnih razgovorih je in kar meni sploh ne odgovarja. No, pa sem se že pri prvem vprašanju pokopala in od tukaj naprej je razgovor potekal zelo sproščeno in sem na koncu odšla zelo zadovoljna, čeprav ob zavedanju, da se premestitve ne bom dobila. In kako sem se pokopala? Tako, da sem iskreno in pošteno povedala zakaj sem se prijavila in najprej med vrsticami, potem pa še direkt, da se ne čutim sposobno za opravljanje tega dela, ker drugih izkušenj v vsej karieri nimam, kot samo te na meji. No, marsikdo reče, da se vsega naučiš, kar drži. A čisto brez nekega znanja na zahtevnejše delovno mesto ne moreš iti. Takšno je moje mnenje. Nočem biti na delovnem mestu, ki se mu ne čutim doraslo in kjer bi morala sprejemati pomembne odločitve o stvareh, o katerih nimam pojma. No, vodja te službe je izrazil priznanje moje iskrenosti in poštenosti in željo, da bi bilo več takšnih.

Ja, dejansko bi morali vsi biti takšni. Potem bi verjetno imeli na pravih mestih prave ljudi. Roko na srce - nismo vsi za vse. Eni so dobri vodje, pa na takšna mesta nikoli ne pridejo. Drugi pa svoja znanja in sposobnosti daleč precenjujejo in zasedajo delovna mesta, ki jim po mojem mnenju niso kos. Ne zdi se mi narobe, če nekdo odide s takšnega delovnega mesta, ker mu pač ni kos. Hudo narobe pa se mi zdi, ko se nekdo takšnega delovnega mesta oklepa, čeprav sam vidi, da ni pravi človek za to. To se anomalije, ki jih najdemo povsod.

Ko sem doma z mojim dragim debatirala o tem razgovoru, sem bila še vedno dobre volje. Všeč mi je bilo, da so sogovorniki razumeli kaj jim govorim, vsaj takšen občutek sem imela. In dobila sem občutek, da sta najmanj dva od treh približno enakih pogledov kot jaz. In ne glede na to, da veljam za konfliktno (o tem mogoče kdaj drugič), sem jim po mojem mnenju pokazala kako v resnici funkcioniram in da v nisem konfliktna, ampak sem povsem običajen, inteligenten in razumen človek, s katerim se da prav lepo pogovarjati. Pokazala jim sem, da nisem prepotentna, polna sama sebe, ampak da poznam in se zavedam svojih zmožnosti in omejitev, da sem realna glede sebe in sveta okoli sebe in da ne bom prav nič jezna, če na delovno mesto izberejo primernejšega kandidata.

Mož mi je na vse to rekel, da sem malo nora. Pa ni s tem mislil nič tako slabega. Rekel je, da se ne znam prodajati. Hja, verjetno res. Trgovec nisem. Marsikaj imam za ponuditi, pa si ne znam narediti reklame. Druga resnica pa je, da nisem naprodaj. Pokažem svoje prednosti IN pomanjkljivosti, potem pa je na "kupcih" odločitev, ali bodo vzeli ali ne. Še najmanj bi bilo pošteno, da bi jim prodala mačka v žaklju. Tako zelo bi me pekla vest, da bi se požrla. Učili so me poštenosti in takšna tudi sem. Tudi za ceno premestitve na drugo delovno mesto. Sama sebe ne bom izdala. Svojim prepričanjem in vrednotam se ne bom odpovedala. Nekoč bo mogoče kdo le spoznal pravi potencial in vrednost, pa bo vzel. Brez da se prodajam.



Bodite lepo.


Foxi

Okusi so različni

... to je stara modrost, ki še kako drži. Kar je všeč meni, skoraj sigurno ni všeč moji nečakinji. Vzorci vabil, ki sem jih naredila za njenega brata, so veliki sestri odgovarjali samo v obliki in barvi osnove. No, tudi pentlja je bila OK. Ni ji pa bil všeč pisan papir na zunanji strani vabila. Zato sem naredila tako, kot je želela. Velike sestre imamo tako ali tako pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti mlajših bratov. Zato je izbira bila njena. Tukaj je rezultat.

Temno modra osnova na preklop, biserno bel papir z embosingom vitic, v notranjosti pa bel papir z besedilom vabila. Vse skupaj lepo zapakirano s pentljo.

Klasika, pa vendar malo drugače. Mogoče bi bilo bolj pravilno takole: klasična eleganca na moderen način. Ne vem kako je z vami, ampak jaz bi se počutila počaščeno, če bi nekdo nekam povabil s tako lepim vabilom.

Še več mojih izdelkov najdete TUKAJ

Bodite lepo.

Foxi