Naprodaj?

Nekaj dni nazaj sem imela razgovor, nanašajoč na prošnjo za premestitev, ki sem jo vložila na interni razpis. Ker izpolnjujem pogoje za zasedbo delovnega mesta, sem pomislila, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim, zato sem to tudi storila. Glede na moj "sloves" nisem pričakovala ničesar in sem bila skrajno presenečena, ko sem bila poklicana na razgovor. Ko sem dobro premislila, sem vedela, da tako ali tako ne bom izbrana. A kljub temu - že kar nekaj časa pišem prošnje za premestitve, pa sem tokrat prvič šla na razgovor.

Bili so trije člani komisije, dva meni že kar dobro znana človeka in vodja službe, kjer je prosto delovno mesto, ki pa ga doslej nisem poznala. Razgovor se je začel bolj formalno, kot to pač na takšnih razgovorih je in kar meni sploh ne odgovarja. No, pa sem se že pri prvem vprašanju pokopala in od tukaj naprej je razgovor potekal zelo sproščeno in sem na koncu odšla zelo zadovoljna, čeprav ob zavedanju, da se premestitve ne bom dobila. In kako sem se pokopala? Tako, da sem iskreno in pošteno povedala zakaj sem se prijavila in najprej med vrsticami, potem pa še direkt, da se ne čutim sposobno za opravljanje tega dela, ker drugih izkušenj v vsej karieri nimam, kot samo te na meji. No, marsikdo reče, da se vsega naučiš, kar drži. A čisto brez nekega znanja na zahtevnejše delovno mesto ne moreš iti. Takšno je moje mnenje. Nočem biti na delovnem mestu, ki se mu ne čutim doraslo in kjer bi morala sprejemati pomembne odločitve o stvareh, o katerih nimam pojma. No, vodja te službe je izrazil priznanje moje iskrenosti in poštenosti in željo, da bi bilo več takšnih.

Ja, dejansko bi morali vsi biti takšni. Potem bi verjetno imeli na pravih mestih prave ljudi. Roko na srce - nismo vsi za vse. Eni so dobri vodje, pa na takšna mesta nikoli ne pridejo. Drugi pa svoja znanja in sposobnosti daleč precenjujejo in zasedajo delovna mesta, ki jim po mojem mnenju niso kos. Ne zdi se mi narobe, če nekdo odide s takšnega delovnega mesta, ker mu pač ni kos. Hudo narobe pa se mi zdi, ko se nekdo takšnega delovnega mesta oklepa, čeprav sam vidi, da ni pravi človek za to. To se anomalije, ki jih najdemo povsod.

Ko sem doma z mojim dragim debatirala o tem razgovoru, sem bila še vedno dobre volje. Všeč mi je bilo, da so sogovorniki razumeli kaj jim govorim, vsaj takšen občutek sem imela. In dobila sem občutek, da sta najmanj dva od treh približno enakih pogledov kot jaz. In ne glede na to, da veljam za konfliktno (o tem mogoče kdaj drugič), sem jim po mojem mnenju pokazala kako v resnici funkcioniram in da v nisem konfliktna, ampak sem povsem običajen, inteligenten in razumen človek, s katerim se da prav lepo pogovarjati. Pokazala jim sem, da nisem prepotentna, polna sama sebe, ampak da poznam in se zavedam svojih zmožnosti in omejitev, da sem realna glede sebe in sveta okoli sebe in da ne bom prav nič jezna, če na delovno mesto izberejo primernejšega kandidata.

Mož mi je na vse to rekel, da sem malo nora. Pa ni s tem mislil nič tako slabega. Rekel je, da se ne znam prodajati. Hja, verjetno res. Trgovec nisem. Marsikaj imam za ponuditi, pa si ne znam narediti reklame. Druga resnica pa je, da nisem naprodaj. Pokažem svoje prednosti IN pomanjkljivosti, potem pa je na "kupcih" odločitev, ali bodo vzeli ali ne. Še najmanj bi bilo pošteno, da bi jim prodala mačka v žaklju. Tako zelo bi me pekla vest, da bi se požrla. Učili so me poštenosti in takšna tudi sem. Tudi za ceno premestitve na drugo delovno mesto. Sama sebe ne bom izdala. Svojim prepričanjem in vrednotam se ne bom odpovedala. Nekoč bo mogoče kdo le spoznal pravi potencial in vrednost, pa bo vzel. Brez da se prodajam.



Bodite lepo.


Foxi

Okusi so različni

... to je stara modrost, ki še kako drži. Kar je všeč meni, skoraj sigurno ni všeč moji nečakinji. Vzorci vabil, ki sem jih naredila za njenega brata, so veliki sestri odgovarjali samo v obliki in barvi osnove. No, tudi pentlja je bila OK. Ni ji pa bil všeč pisan papir na zunanji strani vabila. Zato sem naredila tako, kot je želela. Velike sestre imamo tako ali tako pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti mlajših bratov. Zato je izbira bila njena. Tukaj je rezultat.

Temno modra osnova na preklop, biserno bel papir z embosingom vitic, v notranjosti pa bel papir z besedilom vabila. Vse skupaj lepo zapakirano s pentljo.

Klasika, pa vendar malo drugače. Mogoče bi bilo bolj pravilno takole: klasična eleganca na moderen način. Ne vem kako je z vami, ampak jaz bi se počutila počaščeno, če bi nekdo nekam povabil s tako lepim vabilom.

Še več mojih izdelkov najdete TUKAJ

Bodite lepo.

Foxi

Lučka

V življenju sem bila že kar nekaj bitk. Ne tako enostavnih, takšnih, ki jih marsikdo ne bi bil, ker stanejo veliko energije, živcev in spanja, ki terjajo čas, potrpežljivost, vztrajnost in prinašajo neprijetne stranske učinke in poskuse diskreditacije, maščevanja in podobne podlosti. Meni za vse to ni dosti mar, ko gre za pravično in pravilno stvar. Borim se na vse pretege, ne glede na vse negativne posledice zame. Moj cilj je vedno bil, je in vedno bo, da zmaga pravica nad krivico, dobro nad slabim, pravilno nad napačnim.

Zadnje čase sem pa pahnjena v čudno situacijo, iz katere ne najdem nekega pravega, zadovoljivega izhoda. Že kar nekaj časa je tako, ne vem naprej, nazaj ne morem. Če bi smela še enkrat nazaj, bi naredila drugače, zagotovo. Pa ne gre. Živeti moram s posledicami odločitve izpred toliko let, zavedajoč se, da sem naredila napako, ki je ta trenutek ne morem popraviti. Še ne.

Verjamem, da bo v prihodnosti prišel dan, ko se bo obrnilo na bolje. Ko bom zmožna videti in zgrabiti priložnost, da situacijo popravim. Mogoče sem trenutno samo zaslepljena zaradi nenadnega spoznanja, da sem zadela dno. Mogoče me je to spoznanje tako močno in nepričakovano zadelo, da preveč krčevito iščem izhod in ravno zaradi tega brezglavega iskanja ne vidim prave poti. Mogoče preveč intenzivno iščem rešitve in begam v napačnih smereh. Mogoče imam zato občutek, da me problem drži za goltanec in mi jemlje dah. Preveč hlastavo sem zajela spoznanje, da sem v težavah. In sem pozabila dihati, živeti, se veseliti stvari, ki mi prinašajo največ radosti in veselja. Pa vendar, še vedno sem prepričana, da se bodo stvari uredile. Na takšen ali drugačen način. Prišel bo dan, ko bo bolje. Mogoče še ne jutri ali pa drugi mesec, do konca leta pa gotovo.

Danes je dan, ko se je pokazala lučka na koncu tunela. Majhna zvezdica na črnem nebu. Čisto drobna. Kako lepa je. Naj kar sije, čim dlje. In naj se krepi. Naj postane kot žaromet, kot sonce, kot komet. In naj me udari z vso silovitostjo, naj me ovije v svoj svetel soj in me ponese proti soncu, proti rešitvi. Saj se ne mudi, korak za korakom, snop za snopom bo ta mala lučka postala svetal žaromet, ki mi bo razsvetljeval pot, ko bom strumno in pogumno stopala proti rešitvi.


Bodite lepo.

Foxi

Akcija

Saj ne, da bi mi kdaj bilo dolgčas. Ne spomnim se, da bi mi sploh kdaj v življenju bilo dolgčas. Nekateri ljudje se dolgočasijo, ko so sami s seboj, ko nimajo kaj početi, ko niso med ljudmi, jaz sem pa drugačna. Meni se nikoli ne zdi, da nimam kaj početi. Tudi, če ne počnem nič, se mi ne zdi tako. Pač kaj berem ali iščem po spletu, rešujem križanko ali pa enostavno samo uživam v miru in tišini, v družbi sama s seboj. Že od nekdaj imam rada mir in tišino. In rada sem sama. No, saj nisem povsem sama, saj sem s sabo. In to je dobra družba. Sama s sabo nikoli ne pridem v konflikt, ni težav s prilagajanjem in podrejanjem, ker v vsakem primeru obvelja moja.


Pa dovolj heca. Nobena skrivnost ni, da je situacija v javni upravi nikakva. Medicinske sestre, vojaki, policisti, gasilci in pravosodni policisti smo na dnu prehranjevalne verige in vedno potegnemo kratko. Nižanje plač in stroškov iz dela nas peha samo še niže in niže. Mislim, da smo zadeli dno. Z dodatki na posebne pogoje dela nam samo oči mažejo, to je jasno vsem. Če delam ponoči, pa v nedeljo in praznik, dobim s potnimi stroški in malico vred nekaj malega nad 1000 eur. Če zbolim in grem na bolniško za dva tedna, pa nekaj malega nad 800 eur. In to po 15 letih dela. OK, v gospodarstvu so še na slabšem, drži. Ampak vsi ti varčevalni ukrepi tudi nas pehajo na rob preživetja. Ko smo imeli še dokaj dobre plače, smo se zadolžili za eno tretjino plače. Zdaj je ta dolg več kot polovico. In prav zaradi tega smo postali reveži. Namesto pričakovane rasti plač, usklajevanja z rastjo cen stroškov, napredovanja, smo dobili znižanje in rezanje na vseh koncih in krajih. Drugega ne delam zadnje čase, kot razmišljam o tem, kdaj bomo dobili obvestilo, da je banka lastnica naše hiše in da lahko gremo kam drugam. Ja, takšna je realnost mnogih izmed nas, ki smo na dnu javnega sektorja.


Tako sem prisiljena razmišljati in iskati izhod iz tega podna od podnov. No, pa sem se odločila in sem kandidirala v svet enega od zavodov naše občine. In dobila mesto. Itak, da ne bom obogatela na ta način, tu in tam kakšna seja, ampak kakšen dodaten evro pa bo le.


Posel z voščilnicami in vabili ne gre. Da ne bo nesporazumov - ful rada to počnem in bom tudi še naprej kaj naredila, ampak ljudje enostavno nimajo denarja za kaj takega. Dandanes je to luksuz, marsikdo pa si niti osnovnih stvari več ne more privoščiti. No, marsikdo pa ročnega dela ne zna ceniti in se mu cene zdijo pretirane.


Zadnjih par mesecev intenzivno iščem novo službo. Tudi in predvsem v tujini. Naveličala sem se tega, kar počnem. Nočnih, nedeljskih, ob vseh mogočih in nemogočih urah in dnevih. Za drobiž. Vam povem, če dobim izven sistema večjo ali vsaj enako plačo ob nekem urejenem urniku, me ne vidijo več. Upanje, da se bo v tem našem sistemu kaj spremenilo na bolje, je že zdavnaj umrlo. Zdaj samo iščem nekaj upanja izven sistema. Žalostno, toda resnično.


Zaželite mi srečo. In če kdo ve za kakšno delo, ki bi bilo primerno zame, se priporočam. Tam do novega leta se bo že kaj našlo.


Tole iskanje mi je vlilo nekaj upanja, da bo vsaj mojim otrokom nekoč šlo bolje. In to še ni vse - skozi to iskanje sem odkrila, da se kar nekaj ljudi trudi v enaki smeri kot jaz in navezala sem nekaj novih prijateljstev, česar sem še posebej vesela. Novi ljudje, nova energija, novo upanje.


Bodite lepo.


Foxi

Missing.......

Pa ravno danes, na moj rojstni dan, moram biti žalostna. Sinoči sta naša mucka, Eddie in Murphy odšla na sprehod. Vse do zdaj se nista vrnila. Ker sta oba kastrirana in sta šla na spehod ločeno, ob različnih časih, mi je zelo čudno, da ju ni. Tako dolgo še nikoli nista bila zdoma in trenutno smo vsi v paniki kje neki hodita. Glede na to, da v zadnjem času v naših koncih na veliko izginjajo hišni ljubljenčki, sem toliko bolj zaskrbljena. Vsaj eden bi do zdaj že zdavnaj moral priti domov. Če ne drug, pa Eddie. Nikoli ne gre daleč in ne za dolgo, ga hitro vleče nazaj domov, k hrani in na toplo deko.

No, upam, da kmalu prideta. Čuvajta se, mucka moja in pridita kmalu spet domov. Pogrešamo vaju.

                                                     Eddie

                                               Murphy


Če ju kdo od vas sreča, naj jima pove, naj prideta domov, prosim.



Bodite lepo.

Foxi

Zloba

Na svetu so ljudje, ki so hudobni. V dno duše. Hudobni in pokvarjeni in lažnivi. Tako lažnivi, da sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. In lažejo celo bolj prepričljivo, kot nekdo drug govori resnico. Ljudje, ki jih ni niti  malo sram, ko lažjo, da bi sebi rešili kožo. Ali pa zato, da bi nekomu, ki ga ne marajo, naredili nekaj slabega. Še ko jim črno na belem dokažeš, da so lagali, si hitro izmislijo še debelejšo in absurdnejšo laž, da bi se izmotali iz svoje lastne zanke. In ko enkrat začnejo lagati, ne morejo več nehati. Vidijo, da s takšnim načinom lahko daleč pridejo.


Žalostno je to, da toliko ljudi potegnejo v vrtinec svojih laži. Da jim toliko ljudi dejansko nasede. Da se nobeden ne dvigne, da se jih ljudje bojijo. Nekateri vidijo v njih korist, ker tudi njih lahko s svojimi lažmi in spletkarjenjem spravijo tja, kamor želijo priti. Za kakšno protiuslugo, seveda.


Takšnim ljudem bi morali prepovedati uporabljanje besed kot so poštenost, korektnost, resnica, pravica in podobne. Ker je to iz njihovih ust kot kletvica. Zloraba in posilstvo teh besed.


Razočarana sem, da so na svetu takšni ljudje. Saj na eni strani so siromaki v tej svoji majhnosti in svojem malem zlaganem svetu. Na drugi pa si ne zaslužijo drugega kot da se jim vrne milo za žajfo. Ampak na koncu itak ostanejo sami. In prav jim je tako.






Bodite lepo.




Foxi

Konec je

Ustvarjalnega mrka, da ne bo pomote. Saj sem dovolj dolgo lenarila, kajne? No, pod stresom tudi nisem bila, saj sem od septembra pa do začetka januarja bila več doma, kot v službi. Bolniške, terapije, dopust, pa še malo bolniške.... Poleg tega pa me ni načelo takoj, ko sem začela spet delati, sem prinesla s sabo nekaj tolerance in imunosti.

Par dni nazaj me je poklicala svakinja in me prosila, da spravim skupaj kakšno fajno besedilo za vabilo. Nečak ima letos birmo, pa bi rad goste povabil z vabili. Seveda sem se ponudila, da izdelam tudi vabila, zato sem se danes malo poigrala.

Izbrala sem nekaj bolj živahnega, nagajivega in razposajega, da ne bo vedno vse tako svečano, elegantno in suhoparno. Meni sta všeč, upam, da bodo tudi nečaku in njegovi mami. Besedilo me pa še čaka (upam na trajnost ustvarjalne žilice).

In ker mi je že tako lepo šlo od rok, sem naredila še vzorčka za punce:

Tudi ta so mi všeč. Zelo. Po potrebi in želji bi lahko na vsako dodala še okvirček s kakšnim besedilom, npr. Vabilo, ali pa ime slavljenca, za kakšno drugo priložnost pa kaj drugega....

Pa še ena gasilska za konec:

Čudovita druščina, kajne?


Bodite lepo.

Foxi