Ne-strpnost

Hja, imam pa res srečo. Ravno včeraj, ko je bilo napovedano obilo snega, sem jaz imela obveznosti v Tacnu. Ob šestih zjutraj iz Lendave, preko Maribora, pa v Tacen. V Lendavi je ob šestih zjutraj bilo jasno, videla sem zvezde in sem pomislila, da pa le ne bo tako hudo, kot so napovedovali. Ne bi bilo prvič, ko bi se vremenoslovci zmotili in brcnili v meglo. Že dolgo vremensko napoved jemljem z rezervo.

Do Maribora je bilo stanje na cestah kar znosno. Sicer je deževalo, bilo je neprijetno voziti, ker je vidljivost bila bolj slaba, ampak drugače je bilo pa kar OK. V Mariboru pa je dež začel počasi prehajati v sneg in do Lukovice je že konkretno snežilo. Nimam kaj rečti, avtocesta je bila dokaj čista, nekaj žlindre je bilo, ampak nič hujšega. Počasneje sem vozila, pa je bilo v redu. Ampak od Lukovice naprej, pa potem čez Črnuče in Šentvid - to pa je bilo res katastrofa. Prometa, da ponoriš, sneg na cesti, pod snegom pa še led. In radio je ves čas predvajal opozorila in klice nezadovoljnih voznikov, ki so negodovali nas očiščenostjo cest. Nekateri so bili res skrajno nesramni in so zelo grdo govorili čez delavce, ki so pristojni za čiščenje in pluženje cest.

Ampak, če smo realni - kaj pa naj ob sneženju drugega pričakuješ? Da bodo ceste čiste in suhe? Saj ne morejo biti snežni plugi povsod naenkrat in počistiti povsod v hipu. Kdor v snegu ne pričakuje snega na cesti, je res malo čuden, no. Kdor ne rabi nujno kam iti in kdor v snegu ne zna voziti, naj bo pa doma. Tako bo veliko manj slabe volje. Po vseh teh klicih sem videla kako zelo ne-strpen narod smo Slovenci. Mi smo v Tacen zamudili eno celo uro, pa se nismo prav nič vznemirjali. Raje počasi do cilja, kot pa hitro v prvi jarek.

Ko smo šli domov, je bilo že vse počiščeno. Nobenih večjih težav na cesti in tako smo celi in veseli prišli iz Lendave v Tacen in nazaj. Prav lušten zimski izlet je bil.

Bodite lepo.

Foxi

Kak si danes tečna

To je danes pri večerji izjavila moja prvošolka. Majhno dekletce z nedolžnimi modrimi očkami in zlatimi kodri je pri večerji izjavilo nekaj, kar me je zdramilo. Res je, sem rekla, danes sem pa res tečna. Zakaj?, me vpraša. Razmišljam in pravim, da verjetno zato, ker sem zjutraj prišla iz nočne. Po nočni sem vedno malo nataknjena in me iz tira vržejo stvari, ki se me običajno sploh ne dotaknejo. Saj se nisem mogla jeziti nanjo, samo resnico je povedala. Vem, da nočni šiht ni nobeno opravičilo, ampak spala sem slabe štiri ure, potem pa vse dnevne obveznosti in priprava kosila še za jutri, ko me spet ves dan ne bo - to mi načne živce.

Ko ne spim, sem tečna. Res sem, priznam. Ne razumem tistih, ki po nočni sploh ne gredo počivat, pa vseeno preživijo dan. Jaz sem to naredila trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Par let nazaj nisem šla počivat po nočni, ker je bil krasen sončen dan, mož je bil doma, Patrik v vrtcu (Eme še ni bilo), pa sem si mislila, da bi bilo škoda tako lepega dne za spanje. In sva šla po nakupih in na kavico. Ob enajstih me je že tako bolela glava, da sem komaj zdržala pot domov, doma pa tableta proti glavobolu in postelja. Od takrat nisem nikoli več prešpricala spanja po nočni. Očitno nisem narejena tako, da bi to fizično zdržala. Rabim spanec, nujno. In z leti nočnih ne prenašam nič bolje, nasprotno, čedalje težje je. Vsa sreča, da nimam veliko nočnih. Plača je sicer malo nižja kot bi bila z nočnimi, a mi je moje zdravje in predvsem pozitivni učinek na družino pomembnejši. Zato se moram zahvaliti tistemu, ki me razporeja na delo, da delam bolj podnevi kot ponoči. Sicer sem tako več odsotna čez dan, a raje kakšen dan komaj zvečer stisnem otroka, kot pa da celo popoldne tečnarim nad njima.

In ker jutri spet ves dan delam, gre ta tečnoba zdaj počasi spat. Moram nadoknaditi za sinoči, pa ne vem ali bo noč dovolj dolga - ob petih sem že spet pokonci. Bom pa jutri tečna v službi in ne doma....


Bodite lepo.

Foxi

Tudi jaz ga imam

Kredit v frankih, namreč. In ne razumem ljudi, ki nas imajo za špekulante in preračunljjivce in se nam zlobno posmehujejo, češ da smo si sami krivi za nastalo situacijo, ker smo pač špekulirali. Prav tako ne razumem ljudi, ki privoščijo to bedo približno 10.000 družinam, ki smo pahnjene na rob preživetja. Obup od obupa.

Naj povem, da nobeden od nas ni špekulant. Kredit v frankih sem najela, ker v evrih nisem bila kreditno sposobna. Najela sem ga za stanovanje. Nimam jahte, nimam dobrega avta, nimam vikenda, nobenih delnic, zlata sli česa podobnega, samo stanovanje in dva razklopotana avta, da lahko prideva vsak do svoje službe.

Mnogi nismo imeli druge izbire, kot najeti kredit v fankih, saj za evrskega nismo bili kreditno sposobni. No, zdaj smo pa še manj. Pa nepričnina niti toliko vredna več ni, kot je glavnica kredita danes. Kaj nam torej še ostane? Edino podaljšanje dobe odplačevanja in s tem zmanjšanje obroka na neko znosno raven.

Nihče ne pričakuje, da bi nam kdo odpisal kredit, ga odplačal namesto nas. Vsi ga želimo pošteno odplačati, ampak na trenutni način ne moremo. Želimo samo to, da nam banke pridejo naproti in nam pomagajo, da odplačamo. To je vse.

Po moje tudi bankam ni v interesu, da pridobi 10.000 nepričnin, od prodaje katerih niti kreditov ne bo dobila poplačanih. Verjetno jim je v interesu, da dobijo vrnjen denar, da redno plačujemo obroke. Za manjše banke bi masovno neplačevanje verjetno lahko pomenilo tudi propad. Upam, da bo prevladal razum in se bodo našle rešitve za vsakega od nas. Upanje umira zadnje.

Vse privoščljivce pa prosim, da nehajo pljuvati po nas, kot da smo največji zločinci, kar jih je. Že tako nam je dovolj hudo, ne rabimo še takšnih nizkotnih komentarjev.

Bodite lepo.

Foxi

Kdo bi si mislil.........

...tudi policisti smo samo ljudje. Čisto zares in brez heca. Krvavi pod kožo, s čisto običajnimi problemi, ki pestijo vsakega človeka in čeprav ste mogoče prepričani drugače - tudi mi odgovarjamo za svoje napake in spodsljaje. Naj vam opišem svoj primer.

Od lanskega leta sem vključena v skupino za psihološko pomoč in podporo v policiji, ker bi rada komu pomagala, če bom mogla in če se bo seveda obrnil name. Vsak mesec imamo sestanek, ki mu mi raje rečemo srečanje - ne zveni tako formalno in togo. No, in tako smo 18. decembra lani imeli to srečanje na brežiški policijski postaji. Iz našega konca smo v skupini štirje, a tokrat smo šli na srečanje samo trije, jaz sem pa bila določena za voznico. Na postaji sem dobila modro-bel služben avto, ki ga največkrat uporablja komandir, pobrala sem še ostala dva kolega in smo šli. Iz Lendave do Brežic je dolga pot, velik del brez avtocestne povezave in tako smo si čas krajšali s klepetanjem. Potem pa se je naenkrat v eni vasi, ki se ji reče Pristava pri Mestinju, nekaj zabliskalo. Ne morem opisati kako sem se ustrašila, skoraj bi volan spustila! In potem streznitev - radar. Pogledam na števec - 68 km/h! Pa kako, če se mi sploh ni zdelo, da vozim tako hitro. No, pa očitno sem. In potem panika. S šefovim avtom sem. Z modro-belim! Katastrofa, najraje bi se pogreznila pet metrov pod zemljo, tako me je bilo sram! Kaj naj šefu rečem? In kako se bodo celjski prometniki smejali, ko bodo videli to sliko! Sramota od sramote, no. Glede na to, da običajno ne divjam po cestah, je to bilo sploh prvič v življenju, da so me slikali. Pa še to s tem avtom. Kaj pa zdaj? Ja, nič, kaj... Poklicala sem šefa in mu povedala kaj je bilo, da se ne bo čudil, ko bo prišla položnica. Moram rečti, da je sprejel čisto mirno, brez nekih moralnih pridig (imam super šefa, ja). En drug kolega mi je rekel, da če se pritožim, mi lahko sodnik izreče samo opomin, ker je to moj prvi prekršek. In potem sem začela malo razmišljati. Če bi jaz bila sodnica in bi imela v postopku policista, ki je z modro-belim službenim avtom prekoračil dovoljeno hitrost v naselju, pa ni bil na nujni vožnji, kaj bi naredila? Zakaj on ne bi plačal kazni, če jo pa vsak drugi mora? No, s tem razmišljanjem sem prejšnji teden dočakala pošto iz celjske postaje prometne policije, dobila sem 250 € kazni (125 €, če plačam v 8 dneh) in 3 kazenske točke. Misel na sodnišče sem že opustila, pa ne zato, ker bi tako zelo rada plačala teh 125 €, ampak zato, ker ne bi rada plačala 250 in še stroške postopka povrh in ker bi me bilo v dno duše sram stopiti pred sodnika in iskati neke za lase privlečene izgovore za to, da sem prehitro peljala, pa še to s takim avtom. In tako bom v naslednjih dneh ob 125 €, ker sem bila nepozorna in nespametna.

Tako - da ne boste rekli, da smo policisti kaj drugačni od nepolicistov.

Bodite lepo.

Foxi

Misija nemogoče

Ja, vem, da sem dopoldne napisala, da danes ni ravno dan za pisanje, a takrat sem res bila nekam gingava in jezlava. To v prleščini pomeni, da nisem bila za nikamor, da sem se slabo počutila in da sem bila tečna. No, v teh par urah se je moje počutje spremenilo na bolje (na srečo vseh okoli mene in mene same), pa še ena prigoda je prišla vmes.

Nisem še povedala, da smo septembra z otrokoma šli v zavetišče Mala hiša in prinesli domov dva mala mucka. OK, mož nam je dal zeleno luč za enega, pa še to smo ga komaj prepričali, ampak tam smo se zagledali v dva bratca, ki ju nismo mogli ločiti. Da bi vzeli samo enega, drugega pa pustili tam - srce nam ni dalo. V zavetišču so jih cepili in razglistili, tudi kastrirali po naročilu in potem smo ju lahko šli iskat. Poimenovali smo ju Eddie in Murphy (ja, po igralcu) in sosedje so na začetku malo čudno gledali, ko sem ju klicala. Verjetno so si mislili, da sem malo trčena (no, saj malo sem pa res), ampak nam sta imeni zelo všeč.

Da ne bom preveč dolgovezila - konec septembra sem ju nesla na revakcinacijo in takrat mi je veterinar pokazal še to, kako jima dati tableto proti zajedalcem. In jaz seveda vsa zadovoljna in prepričana sama vase po šestih tednih poskusim ponoviti vajo. Saj je čist ajnfoh, sem videla pri veterinarju, to bom rešila kot bi rekel keks. Murphyja sem dejansko rešila v sekundi dvajset, Eddie pa........ on je pa povsem druga zgodba. Najprej sem poskusila tako, kot mi je pokazal veterinar. Dejstvo, da je že veterinarja ugriznil in mu strgal rokavico bi mi moralo nekaj povedati, kajne? No, saj mi je, ampak jaz očitno nisem razumela. No, da skrajšam - tako ni šlo. Ni me spraskal, niti zgrizel, je pa obupno renčal name in v tenutku izpljunil tabletko. Ko mi ga je mož pomagal držati, je bilo isto. Potem sem tabletko zdrobila, zmešala z malo vode, naredila pasto in mu jo z žličko potisnila v gobček. Takrat je sicer požrl...... ampak..... tako dolgo se je silil na bruhanje, da mi je celo stanovanje poslinil in zapacal s to belo pasto. In to je počel tako dolgo, dokler ni spravil iz sebe čisto vsega. Po tem me nekaj dni sploh pogledal ni, dotakniti pa se ga tako ali tako nisem smela. Ja, pasel je mulo, se kujal.

Zdaj je spet prišel čas, da ponovimo vajo in že vnaprej sem si razbijala glavo kako bom spet to izvedla. Seveda YouTube ponuja obilo pomoči in spet sem bila zelo samozavestna, ko sem se sinoči po službi odločila za podvig. Tokrat je bil prvi na vrsti Eddie. Mislila sem si, da če njega zrihtam, potem je Murphy itak mala mal'ca. Ja, pa kaj še! Niti osnovnih šans nisem imela. Gobček je tako tiščal skupaj, da mu ga niti razpreti nisem mogla. Potem sem tabletko zrezala na četrtinke in košče skrila v posebno klobaso. Pa mislite, da sta se jih dotaknila? Niti slučajno. Sem ju stradala celo noč, pa še danes celo dopoldne, koščke klobas s tabletami premazala s pašeteto, pa ju nisem mogla pripraviti do tega, da jih pojesta. Potem si pa mislila, da niti njima niti meni to mantranje ni potrebno in sem se odločila kupiti ampule, ki se samo stisnejo na tilnik. Manj muke za isti efekt. Tako sem se napotila v veterinarsko ambulanto, da kupim to ampulo in tam pripovedujem moje težave s tabletkami. Pa mi veterinar pravi, da imajo še ene druge tabletke, ki imajo vonj in okus po briketih in jih muce raje pojedo. Pa sem se dala prepričati, da poskusim še s temi. Vse lepo in prav, ampak vsakemu sem morala dati samo polovičko in ko sem tabletko prelomila, se je zunanja plast seveda poškodovala, znotraj pa spet neko belo sr*nje, ki smrdi. Kljub temu sem poskusila, tokrat na Murphyju. S koščkom mesa je že skoraj pojedel, ko pa je zagrizel v tabletko, je vse skupaj pristalo na tleh. Iz obupa sem ga vzela v roke in mu napol prežvečeno tabletko porinila v gobček. In jo je požrl! Jupiiiiiiii, uspelo mi je! Za nagrado je dobil priboljšek in se je do sitega nejedel. Kako pa naj Eddija prepričam? Tudi pri njemu sem najprej poskusila s kamuflažo, pa sem se pošteno uštela. Itak, da ni pojedel. Potem pa sem si mislila:"Veš kaj, mačkon, tu nisi ti glaven, ampak jaz! Pojedel boš to tableto, pa če hočeš ali ne." In sem ga lepo prijela, mu glavo nagnila močno nazaj, razprla gobček in ga prepričala, da je tabletko pogoltnil. Sicer je malo protestiral in renčal, ampak je pojedel tabletko, pa še kujal se ni. Takoj je tudi on dobil posladek in že se je smukal okoli mojih nog in se pustil božati. Očitno sem mu morala pokazati kdo je gazda, hahahaha....

Tako, zdaj imam spet šest tednov časa, da naštudiram kakšno pametno taktiko. Sem pa zelo vesela, da mi je končno uspelo, kar je še včeraj zgledalo kot misija nemogoče.

Bodite lepo.

Foxi

Brez pričakovanj

Zelo sem presenečena. Pozitivno, seveda. pred točno dvema tednoma sem napisala svojo prvo objavo tu na tem blogu, brez da bi kaj posebnega pričakovala. Ker sem čisto nova in mi besede še ne tečejo tako kot bi rada, sem še toliko bolj presenečena. Včeraj je namreč moj blog dosegel in presegel magično mejo 1000 ogledov! Pa kaj je to mogoče? Da so ljudje toliko krat odprli moj blog in mogoče celo prebrali zapisano? Kakor koli že, zelo sem vesela in zadovoljna, da je temu tako. Pa saj sem enkrat že zapisala, da ne potrebujem veliko, da sem srečna in vesela. Osrečujejo male stvari v življenju, kajne? Torej - vsi, ki ste odprli moj blog in prebrali kakšno od objav ste "krivi", da sem danes vesela. Hvala vam iz srca.

Danes nekako ni dan za pisanje. Slabo sem spala in zgodaj vstala. Kot kaže, bo kmalu kakšna od luninih faz. Včasih me luna zdeluje bolj kot kar koli drugega. Ne glede na to ali je polna ali prazna, ali pa samo do polovice polna, vsake toliko me trka za ponoreti, ampak ne vedno. Ne vem od česa je to odvisno, ampak na vsaka dva ali tri mesece ima zelo močan vpliv name in nikakor ne morem zaspati. Če pa že zaspim, spim napol in se ves čas prebujam. Potem sem pa ves dan sama sebi tečna, drugim pa verjetno še bolj, hahahaha...... Saj se trudim, ampak popolnoma obvladovati se pa ne morem. No, verjetno imam tudi jaz pravico biti kdaj pa kdaj tečna, kajne?

V načrtu imam nekaj projektov, ki jih potem nameravam objaviti tudi na blogu. Kako bo uspelo in kdaj točno to bo, niti sama ne vem (še posebej pa ne danes). Še enkrat hvala vsem, ki me berete. Če ima kdo kaj več izkušenj z blogom in mi lahko kaj svetuje, sem odprta za vse predloge in nasvete.

Bodite lepo.

Foxi

Vesela sem.......

Ne rabim veliko, da sem srečna, razveselijo me majhne stvari.

In tako sem danes vesela, da sem za sorazmerno majhen denar dobila 52 listov prečudovitega papirja za izdelavo voščilnic. Plačala sem 8€ za vse, ker pač kupujem pri cenejših prodajalcih. Tokrat je to bil Hofer, ki vsake toliko časa ponuja bloke teh res lepih papirjev po zelo ugodni ceni. Glede na to, da kje drugje plačaš od 0,50 pa vse do 2€ za eno samo polo papirja, imam več kot zadosten razlog, da sem vesela in srečna, da sem tako lepe papirje dobila za sorazmerno malo denarja.


Na slikah so samo štirje primeri, ampak - kaj niso čudoviti?

Ko bodo iz njih nastali izdelki, pa se spet javim. Trenutno nimam časa za ustvarjanje, imam pa že polno glavo zamisli.




 

P.S. Moram se opravičiti za slabšo kvaliteto fotografij, saj sem jih naredila s telefonom.


Foxi

Zima, zima bela

Ne, to ni zapis o snegu, kepanju in sankanju, niti o tem, kako si želim snega. To je zapis o tem, kako je davnega leta 2006 naš stari kotel spustil dušo in kako smo nabavili drugega.

Ja, stari kotel na trda goriva, ki je dobrih 20 let skrbel za to, da nam je pozimi bilo toplo, je leta 2006 do konca spustil dušo. Takrat smo se ogrevali na kurilno olje, ki je postalo pregrešno drago. V drvarnici smo imeli doma narejen 5000 litrski rezervoar za olje, ki je že kar nekaj let bil napolnjen samo do polovice. Ko so se moji starši odločili, da ne bodo vsako jutro na novo kurili in lopatali premoga, je bilo kurilno olje smešno poceni. Tako sta kupila oljni gorilec, ga namontirala na staro peč, oče je s sodelavcem naredil rezervoar in nekaj let je bilo vse lepo in prav. Rezervoar je bil vsako jesen do vrha poln, potem pa se je začelo kurilno olje dražiti in dražiti. Ko sva z možem prevzela skrb za hišo, je ubogi kotel že imel dodatni zunanji bojler za vodo, ker je tisti v njem puščal, gorilec je kašljal in se kvaril, zato sva bila primorana nabaviti novega. Glede na visoko ceno kurilnega olja sva sprejela odločitev, da se tako ne bomo več ogrevali in sva začela iskati alternative. Takrat so na veliko oglaševali zemeljski plin, vendar se nama to ni zdela ravno prava stvar za nas, zato sva iskala nekaj drugega. Začele so se pojavljati prve toplotne črpalke, geo sonde, in lesna biomasa. Vse to je bilo še bolj v povojih. Po temeljitem zbiranju informacij in raziskovanju sva se odločila za lesne pelete. V Sloveniji so takrat kotle na lesno biomaso ponujali samo trije ponudniki. Dva sta bila draga kot žafran, zato sva ju že v štartu izločila iz izbora in tako nama je ostal samo eden, mariborski WVterm, ki izdeluje Stadlerjeve kotle. Zapeljala sva se tja in moram pohvaliti njihovo prijaznost in odprtost. Čeprav je bilo v začetku nekaj težav z montažo in stavri niso stekle ravno tako kot bi morale, so vse napake hitro in strokovno odpravili. Povedati moram, da so takrat imeli zunanje izvajalce, ki so za njih montirali peletne sisteme in je pri montaži prišlo do nekaj napak - predvsem zaradi tega, ker je to bilo takrat nekaj čisto novega in je instalacijo bilo treba konkretno preurediti, dodati mešalne ventile, pa kretnice in pumpe, monterji pa so se še lovili. Ko so se pojavile težave, sva poklicala na firmo, poslali so svoje ljudi in stvari so pošlihtali kot se spodobi. Res so se zelo potrudili in kar nekaj popoldnevov preživeli pri nama, da so ugotovili kaj in zakaj je narobe, a na koncu so sistem pripravili do tega, da ni bila topla samo voda, ampak tudi radiatorji.

Naslednji problem, ki se je pojavil, so bili pa peleti. Kje jih dobiti. Pri nas je takrat bil en sam proizvajalec pelet, pa mogoče dva uvoznika. Pojma nisva imela kakšni morajo biti peleti. Kakšne barve, iz katerega lesa? Prvo leto sva tako nabavila slovenske, pa za probo uvožene, a z nobenimi nisva bila najbolj zadovoljna. Predvsem tisti uvoženi so bili zanič - skoraj črni, samo smodili so se, veliko pepela, vglavnem - zanič. Tako sva poklicala na WVterm in jih vprašala za nasvet. Ravno takrat so zaključili testiranje nekih avstrijskih pelet in so jih priporočili kot izjemno dobre. Povedali so nama, da imajo dostavo tudi v Slovenijo, zato sva prosila kontakt in tako sva začela kuriti Stadloberjeve pelete. Razlika je očitna. Predvsem v ceni, a tudi v kvaliteti. Gospoda Karla Stadloberja moram pohvaliti, ker je bil res zelo prijazen in ustežljiv. Osebno nama je s kombijem dvakrat pripeljal pelete v vrečah in nama povedal o peletih vse, kar naju je zanimalo in kar je dobro vedeti. Ponudil nama je pelete v rinfuzi, torej nepakirane in nama svetoval kako izdelati zalogovnik, priklope za potrebe polnjenja pa nama je podaril. Tako sva že naslednjo zimo nabavila 7 ton pelet, ki so nama jih pripeljali v silosu iz Avstrije in za prevoz zaračunali zgolj pavšal v višini par evrov. Poln zalogovnik nam je zadostoval za skoraj dve zimi, tako da smo v povprečju vsako drugo leto napolnili zalogovnih do konca.

Vse do letos, ko smo tudi mi zaradi krize želeli malo zmanjšati stroške ogrevanja. No, pa smo se odločili nabaviti cenejše pelete pri nas. Zdaj jih dobiš že vsepovsod, kvaliteta je spodobna, cena pa zmerna. Ja, pa kaj še........ Pa ni res. Kvaliteta nobenih doslej preizkušenih pelet se niti približno ne more primerjati s tistimi, ki nam jih pripelje Stadlober. Zdaj se nam gorilec dnevno ustavlja, pepela imamo pet litrov mesec, peč je znotraj črna, namesto sivo-bela in vsa sem nervozna, ko grem pod tuš, pa ni tople vode. In spet laufam v kurilnico in spravljam peč v pogon. Ker sva gorilec imela na servisu in je z njim vse v redu (dober švedski gorilec), so lahko krivi samo peleti. In če potegnem črto, so Stadloberjevi peleti od vseh najboljši. Cena je sicer malo višja, ampak če kupiš rinfuzo, tudi ta ni tako hudo zasoljena, pa prevoza ne plačaš praktično nič, ampak nimaš skoraj nič pepela, nobene žlindre v gorilniku, nobenih zastojev, pa še manj pokuriš....

Takšne so moje izkušnje in vedno bi vsakemu priporočala te pelete. Ker sem bila z njimi res izredno zadovoljna in so vredni svojega denarja.


Foxi

Moj način spopadanja s stresom

Nadloga sodobnega časa, s katero se na določeni točki svojega življenja sreča vsak od nas. Pogosto se znajdemo v situacijah, kjer se stresu ne moremo izogniti in smo mu primorani biti izpostavljeni, zato se moramo naučiti kako se spoprijeti z njim in omiliti, če že ne odpraviti njegove posledice. Pogosta izpostavljenost stesu namreč pomembno vpliva na naše počutje in če se počutimo slabo, oddajamo slabo energijo, kar posledično pomembno vpliva na vse okoli nas, tudi na tiste, ki jih imamo najraje.

Kot sem že rekla, se nekaterim stresorjem ne moremo izogniti, vsaj ne zlahka. V današnjem času, ko je stopnja brezposelnosti nesramno visoka, smo pod stresom tako rekoč vsi. Tisti, ki službe imajo, se jih oklepajo in prenašajo pogosto nemogoče vedenje nadrejenih, sodelavcev, čeprav bi v drugačnih okoliščinah rekli, da nam to res ni potrebno in bi enostavno odšli. Kam boš pa v današnjem času šel? Nimaš kam. In delodajalci se tega še kako zavedajo in pogosto razvijejo do zaposlenih skrajno neprimeren odnos. Tisti, ki službe nimajo, so pod konstantnim stresom zaradi skrbi kako bodo preživeli mesec, kako bodo plačali položnice, kupili otrokom kaj za oblečti, kako se bodo pozimi ogrevali itd. Hudo mi je za vse te ljudi in sem vesela, da službo imam, pa čeprav je stresna.

Kar nekaj časa sem iz službe prihajala napeta, razdražljiva in že skoraj depresivna. Svojo slabo voljo sem pogosto popolnoma neupravičeno izživela na svoji družini. Potem pa sem si rekla, da mi je tega dovolj in sem se odločila, da tega balasta več ne bom prinašala domov in bom skušala biti pozitivno naravnana. Bilo je težko, veliko dela in energije sem vložila v delo na sebi, ampak se je splačalo. Naučila sem se, kako ne odreagirati na provokacije in našla sem nekaj, kar me pomirja in sprošča.

Papir je res krasna stvar. Iz njega lahko izdelaš čudovite stvari, mene navdušuje izdelava voščilnic in vabil. Širok nasmeh na obrazu obdarovanca pa je tisto, kar me najbolj razveseli. Še več mojega dela lahko najdete tukaj.

To je torej moj način sproščanja in spopadanja s stesom. Poleg tega se učim še kaligrafije in pletem zapestnice prijateljstva. Mogoče se kdaj lotim še česa novega, nikoli se ne ve.........


Foxi

Nariši mi nasmeh

Popolna si, kakšna si....
Majhna deklica z zlatimi lasmi,
z iskrivim pogledom
in toplimi dlanmi.

Moja si, kakršna si...
Tudi ko si trmasta in se jeziš,
in ko se kot kisla limona držiš-
še vedno si moja princeska.


Ko boš spet vzela barvice v roko
in boš risala mene po tleh,
prosim - nariši mi nasmeh....

Popoln si, kakršen si.....
Fant, kot si vsaka mama želi,
z ljubečim nasmehom
in radovednimi očmi.

Moj si, kakršen si.....
Tudi ko jezno zaloputneš vrata pred menoj
in ko ne poslušaš kaj ti govorim-
še vedno si in boš ostal moj.

In ko boš spet vzel svinčnik v roko
in boš skiciral moj portet,
prosim - nariši mi nasmeh.....

Biti mama je najlepša stvar na svetu. Podariti življenje drobnemu bitjecu in opazovati kako raste in se razvija, je najdragocenejše darilo, kar ga lahko dobiš. Seveda ni vedno vse samo rožnato, potrebnega je veliko truda in odrekanja, ampak se splača..... Ko vidiš, da v tvojem otroku ni hudobije in zlobe, da je prijazen, vljuden, pravičen in pošten, se zaveš, da je ves tvoj trud bogato poplačan. In ko se stisne k tebi in ti pove, da te ima rad in da si najboljša mama na svetu...... bolj toplo ti pri srcu ne more biti....

Naj tudi vam kdo nariše nasmeh. In tudi vi ga komu narišite. Nasmeh nič ne stane, pomeni pa veliko.


Foxi

Ona sanja Pariz....... pa ga res?

Ne morem mimo tega, kar se je včeraj zgodilo v Parizu. Tudi če si zatiskam oči in ušesa, ne gledam televizije in ne poslušam radia, me na družabnih omrežjih doseže realnost in me udari z vso silo direkt v obraz. In potem še v srce. Teroristični napad na časopis, 12 mrtvih in to zakaj? Zaradi vere. Zaradi vere! Zaradi vere?! Kakšne vere?! Je to vera? Če vera uči, da je treba klati soljudi - in točno to počnejo, koljejo ljudi -, potem sem srečna, da nisem verna in da svojih otrok ne silim v noben verouk in nobeno cerkev in nobeno veroizpoved. Nočem biti del takšne idologije, ki - iz kakršnih koli razlogov že - pobija druge. Niti ne želim, da so moji otroci del takšne ideologije, zato jih ne vzgajam v duhu nobene veroizpovedi. Človek je lahko pošten, dober, prijazen, sočuten, iskren in pravičen, če ga starši tako vzgojimo. In pri tem ni treba, da je to napisano v kateri od svetih knjig te ali one veroizpovedi, dovolj je, da je to zapisano v srcih nas, staršev.

Vera očitno poneumlja, to je tisto, kar jaz osebno vidim v vseh teh dogodkih. Klanje, obglavljanja, bombni napadi... Toliko nedolžnih žrtev zaradi nekega namišljenega bitja, ki bi naj bil bog nad bogovi, pa kakor koli ga že kakšna veroizpoved imenuje. Čisto normalni, inteligentni ljudje zaradi vere izgubijo pamet in razsodnost, počnejo grozovite stvari in v svojem početju ne vidijo nič slabega. Človek je res največja in najhujša žival med vsemi živimi bitji na tem svetu. Kaj nam pomaga inteligenca, če se pustimo tako zavesti raznim izprijenim ideologijam, da nam odpove zdrav razum?

V Parizu je ugasnilo 12 življenj. Dvanajst. Dvanajst družin je izgubilo nekoga, ki so ga imeli radi. V teh dneh Pariz ni sanjsko mesto, temveč mesto žalosti in strahu. Verjetno tudi jeze. In čeprav sem samo kapljica v morju, izrekam iskreno in globoko sožalje vsem, ki žalujejo za svojimi dragimi, še posebej pa so moje misli pri svojcih in sodelavcih dveh stanovskih kolegov, ki sta umrla, ker sta prihitela na pomoč.

Če že moramo v nekaj verovati, verujmo tako, da ne bomo nikomur škodovali, nikogar ubili in nikomur povzročali bolečine....


Foxi

Danes je vse drugače

Včasih smo šli v malo šolo, kjer smo risali črte in cik-cake, pa krogce, kvadrate in trikotnike. V prvem razredu osnovne šole smo začeli z učenjem črk in številk, pa računanjem do deset. Vsako jutro smo se zbrali vsi, kar nas je ulica premogla in jo peš mahnili proti šoli. Vmes smo se skregali in pobotali, kakšno ušpičili in ravno pravi čas prisopihali do razreda, da nas tovarišica ni zapisala v dnevnik. Včasih smo še na hodniku pred začetkom pouka hitro od sošolca prepisali domačo nalogo, ki smo jo seveda pozabili narediti en dan prej. In po koncu pouka smo se spet sami odpravili proti domu. Ni sem nam posebej mudilo, starši so bili po službah, nihče nas ni čakal in živčno gledal na uro ter nas oštel ali nam izprašil hlač, ker smo zamudili deset minut.

Danes je vse drugače. Male šole ni več, otroci gredo v prvi razred, ko so stari komaj šest let, nekateri še toliko ne. Vsak dan jih moramo starši spremljati v šolo in domov, ker so še premajhni, da bi smeli na pot sami. Blagor tistim, ki imate babice ali dedke, ki to storijo namesto vas. Še veste ne, kako srečni ste lahko. Tisti, ki te sreče nimamo, otroke budimo pred šesto uro zjutraj, da jih odpeljemo v jutranje varstvo v šoli, kjer počakajo do začetka pouka. Kar se učenja tiče, mi ti moderni prostopi niso prav nič všeč. Številke več niso številke, ampak števke in črke niso črke, temveč glasovi. Od začetka šole pa do danes so se naučili napisati številke, pardon, števke do pet, črke pa pridejo na vrsto kdo ve kdaj. In namesto pisanja črk, se učijo na kateri glas se začne ali konča kakšna beseda, celo cele besede morajo znati črkovati, tako po posluhu, ker črk tako ali tako ne poznajo. Pa kje je tu kakšna logika? Meni se to zdi narobe svet. No, strokovnjaki pa najbrž že vedo kaj počnejo. Najbrž.

Ja, danes je res vse drugače. Po pouku vsak starš ali stari starš odpelje svojega otroka oz. vnuka domov, nobenega druženja več ni, večina se zapre med svoje štiri stene ali pa razvaža otroke na razne plačljive interesne dejavnosti. Ulica je prazna, eden je v glasbeni šoli, druga na baletu, tretji na judu, četrti na fuzbalu.... Včasih se sprašujem kako otroci vse to zmorejo. Že šola je zahtevna, potem pa še vse te obšolske dejavnosti. Delajo od zore do mraka, za igro jim ostaja komaj kaj časa. Jaz pa se sprašujem, le kdaj bodo ti otroci imeli čas biti otroci? Že tako smo jim ukradli eno leto otroštva, ko gredo tako zgodaj v prvi razred, potem pa jim obesimo še popoldne vse mogoče in nemogoče krožke in dejavnosti. Ubogi otroci.... No, zato pa moja otroka ne rabita obiskovati nobene dejavnosti, ki jo nočeta obiskovati in sta popoldne zunaj, se igrata in sta enostavno lahko samo otroka. In včasih sem z njima otrok tudi jaz....

Foxi

Zmedene misli

Tako, pa sem tu. Ker se je to leto pravkar začelo, sem pomislila, da bi tudi jaz nekaj začela na novo. Zadnje čase se lotevam samih novih reči, zakaj ne bi probala še ene? Spletni dnevnik...... Čisto nekaj drugega, kot "pravi" dnevnik, ki sem ga pisala pred toliko leti, s peresom po papirju, pa ključavnico je imel. Tudi tam sem začela z majhnimi koraki, mogoče kakšno stran, tam, v osmem razredu osnovne šole. S časom pa so zapisi postajali vse daljši in daljši. Nekaj let sem ga celo pisala v nemščini, da nihče ni razumel zapisanega, pa še besedni zaklad sem na ta način neverjetno razširila. Pisanje dnevnika mi je bil nekakšen vsakodnevni obred, zvečer, pred spanjem. Pisanje dnevnika in branje pozno v noč. Pa ne branje za računalnikom, ampak pravih knjig, iz papirja in brez slik in oglasov. Kje so že ti časi.... Takrat se je vse zdelo tako enostavno, vse življenje je bilo še pred menoj, vse možnosti odprte, vsi cilji dosegljivi in vse sanje uresničljive.

Petindvajset let pozneje pa živim v čisto drugačni resničnosti, kot sem si jo predstavljala takrat. Naredila sem vse tisto, za kar sem se kot pubertetnica zaklela, da jih ne bom, na drugi strani pa nisem naredila skoraj ničesar od tega, za kar sem mislila, da bom. In zdaj sem tukaj. A v preteklost ne gledam z obžalovanjem. Vse odločitve, ki sem jih sprejela niso bile napačne in verjetno bi naredila isto, če bi se lahko odločala še enkrat. Vse ima svoj namen, v to sem prepričana. Kar je usojeno, se bo slej ko prej zgodilo. Kamor koli bi šla na razpotju, na koncu bi vedno prišla sem. Kot pravijo - vse poti vodijo v Rim. No, jaz bi si raje izbrala kakšno drugo destinacijo, Rim ni med mojimi sanjskimi kraji, ampak pregovor je pač tak, kaj hočemo.

Še vedno se nisem odločila o čem bom pisala v tem blogu. V bistvu mi skoraj vsak dan kakšna stvar da misliti, mogoče bom pa preprosto od časa do časa napisala kakšno svojo misel o tem in onem. In mogoče se bo sčasoma ta blog razvil v kaj berljivega. Mogoče....



Foxi