Nisem še povedala, da smo septembra z otrokoma šli v zavetišče Mala hiša in prinesli domov dva mala mucka. OK, mož nam je dal zeleno luč za enega, pa še to smo ga komaj prepričali, ampak tam smo se zagledali v dva bratca, ki ju nismo mogli ločiti. Da bi vzeli samo enega, drugega pa pustili tam - srce nam ni dalo. V zavetišču so jih cepili in razglistili, tudi kastrirali po naročilu in potem smo ju lahko šli iskat. Poimenovali smo ju Eddie in Murphy (ja, po igralcu) in sosedje so na začetku malo čudno gledali, ko sem ju klicala. Verjetno so si mislili, da sem malo trčena (no, saj malo sem pa res), ampak nam sta imeni zelo všeč.
Da ne bom preveč dolgovezila - konec septembra sem ju nesla na revakcinacijo in takrat mi je veterinar pokazal še to, kako jima dati tableto proti zajedalcem. In jaz seveda vsa zadovoljna in prepričana sama vase po šestih tednih poskusim ponoviti vajo. Saj je čist ajnfoh, sem videla pri veterinarju, to bom rešila kot bi rekel keks. Murphyja sem dejansko rešila v sekundi dvajset, Eddie pa........ on je pa povsem druga zgodba. Najprej sem poskusila tako, kot mi je pokazal veterinar. Dejstvo, da je že veterinarja ugriznil in mu strgal rokavico bi mi moralo nekaj povedati, kajne? No, saj mi je, ampak jaz očitno nisem razumela. No, da skrajšam - tako ni šlo. Ni me spraskal, niti zgrizel, je pa obupno renčal name in v tenutku izpljunil tabletko. Ko mi ga je mož pomagal držati, je bilo isto. Potem sem tabletko zdrobila, zmešala z malo vode, naredila pasto in mu jo z žličko potisnila v gobček. Takrat je sicer požrl...... ampak..... tako dolgo se je silil na bruhanje, da mi je celo stanovanje poslinil in zapacal s to belo pasto. In to je počel tako dolgo, dokler ni spravil iz sebe čisto vsega. Po tem me nekaj dni sploh pogledal ni, dotakniti pa se ga tako ali tako nisem smela. Ja, pasel je mulo, se kujal.
Zdaj je spet prišel čas, da ponovimo vajo in že vnaprej sem si razbijala glavo kako bom spet to izvedla. Seveda YouTube ponuja obilo pomoči in spet sem bila zelo samozavestna, ko sem se sinoči po službi odločila za podvig. Tokrat je bil prvi na vrsti Eddie. Mislila sem si, da če njega zrihtam, potem je Murphy itak mala mal'ca. Ja, pa kaj še! Niti osnovnih šans nisem imela. Gobček je tako tiščal skupaj, da mu ga niti razpreti nisem mogla. Potem sem tabletko zrezala na četrtinke in košče skrila v posebno klobaso. Pa mislite, da sta se jih dotaknila? Niti slučajno. Sem ju stradala celo noč, pa še danes celo dopoldne, koščke klobas s tabletami premazala s pašeteto, pa ju nisem mogla pripraviti do tega, da jih pojesta. Potem si pa mislila, da niti njima niti meni to mantranje ni potrebno in sem se odločila kupiti ampule, ki se samo stisnejo na tilnik. Manj muke za isti efekt. Tako sem se napotila v veterinarsko ambulanto, da kupim to ampulo in tam pripovedujem moje težave s tabletkami. Pa mi veterinar pravi, da imajo še ene druge tabletke, ki imajo vonj in okus po briketih in jih muce raje pojedo. Pa sem se dala prepričati, da poskusim še s temi. Vse lepo in prav, ampak vsakemu sem morala dati samo polovičko in ko sem tabletko prelomila, se je zunanja plast seveda poškodovala, znotraj pa spet neko belo sr*nje, ki smrdi. Kljub temu sem poskusila, tokrat na Murphyju. S koščkom mesa je že skoraj pojedel, ko pa je zagrizel v tabletko, je vse skupaj pristalo na tleh. Iz obupa sem ga vzela v roke in mu napol prežvečeno tabletko porinila v gobček. In jo je požrl! Jupiiiiiiii, uspelo mi je! Za nagrado je dobil priboljšek in se je do sitega nejedel. Kako pa naj Eddija prepričam? Tudi pri njemu sem najprej poskusila s kamuflažo, pa sem se pošteno uštela. Itak, da ni pojedel. Potem pa sem si mislila:"Veš kaj, mačkon, tu nisi ti glaven, ampak jaz! Pojedel boš to tableto, pa če hočeš ali ne." In sem ga lepo prijela, mu glavo nagnila močno nazaj, razprla gobček in ga prepričala, da je tabletko pogoltnil. Sicer je malo protestiral in renčal, ampak je pojedel tabletko, pa še kujal se ni. Takoj je tudi on dobil posladek in že se je smukal okoli mojih nog in se pustil božati. Očitno sem mu morala pokazati kdo je gazda, hahahaha....
Tako, zdaj imam spet šest tednov časa, da naštudiram kakšno pametno taktiko. Sem pa zelo vesela, da mi je končno uspelo, kar je še včeraj zgledalo kot misija nemogoče.
Bodite lepo.
Foxi
Ni komentarjev:
Objavite komentar