Kdo bi si mislil.........

...tudi policisti smo samo ljudje. Čisto zares in brez heca. Krvavi pod kožo, s čisto običajnimi problemi, ki pestijo vsakega človeka in čeprav ste mogoče prepričani drugače - tudi mi odgovarjamo za svoje napake in spodsljaje. Naj vam opišem svoj primer.

Od lanskega leta sem vključena v skupino za psihološko pomoč in podporo v policiji, ker bi rada komu pomagala, če bom mogla in če se bo seveda obrnil name. Vsak mesec imamo sestanek, ki mu mi raje rečemo srečanje - ne zveni tako formalno in togo. No, in tako smo 18. decembra lani imeli to srečanje na brežiški policijski postaji. Iz našega konca smo v skupini štirje, a tokrat smo šli na srečanje samo trije, jaz sem pa bila določena za voznico. Na postaji sem dobila modro-bel služben avto, ki ga največkrat uporablja komandir, pobrala sem še ostala dva kolega in smo šli. Iz Lendave do Brežic je dolga pot, velik del brez avtocestne povezave in tako smo si čas krajšali s klepetanjem. Potem pa se je naenkrat v eni vasi, ki se ji reče Pristava pri Mestinju, nekaj zabliskalo. Ne morem opisati kako sem se ustrašila, skoraj bi volan spustila! In potem streznitev - radar. Pogledam na števec - 68 km/h! Pa kako, če se mi sploh ni zdelo, da vozim tako hitro. No, pa očitno sem. In potem panika. S šefovim avtom sem. Z modro-belim! Katastrofa, najraje bi se pogreznila pet metrov pod zemljo, tako me je bilo sram! Kaj naj šefu rečem? In kako se bodo celjski prometniki smejali, ko bodo videli to sliko! Sramota od sramote, no. Glede na to, da običajno ne divjam po cestah, je to bilo sploh prvič v življenju, da so me slikali. Pa še to s tem avtom. Kaj pa zdaj? Ja, nič, kaj... Poklicala sem šefa in mu povedala kaj je bilo, da se ne bo čudil, ko bo prišla položnica. Moram rečti, da je sprejel čisto mirno, brez nekih moralnih pridig (imam super šefa, ja). En drug kolega mi je rekel, da če se pritožim, mi lahko sodnik izreče samo opomin, ker je to moj prvi prekršek. In potem sem začela malo razmišljati. Če bi jaz bila sodnica in bi imela v postopku policista, ki je z modro-belim službenim avtom prekoračil dovoljeno hitrost v naselju, pa ni bil na nujni vožnji, kaj bi naredila? Zakaj on ne bi plačal kazni, če jo pa vsak drugi mora? No, s tem razmišljanjem sem prejšnji teden dočakala pošto iz celjske postaje prometne policije, dobila sem 250 € kazni (125 €, če plačam v 8 dneh) in 3 kazenske točke. Misel na sodnišče sem že opustila, pa ne zato, ker bi tako zelo rada plačala teh 125 €, ampak zato, ker ne bi rada plačala 250 in še stroške postopka povrh in ker bi me bilo v dno duše sram stopiti pred sodnika in iskati neke za lase privlečene izgovore za to, da sem prehitro peljala, pa še to s takim avtom. In tako bom v naslednjih dneh ob 125 €, ker sem bila nepozorna in nespametna.

Tako - da ne boste rekli, da smo policisti kaj drugačni od nepolicistov.

Bodite lepo.

Foxi