Zmedene misli

Tako, pa sem tu. Ker se je to leto pravkar začelo, sem pomislila, da bi tudi jaz nekaj začela na novo. Zadnje čase se lotevam samih novih reči, zakaj ne bi probala še ene? Spletni dnevnik...... Čisto nekaj drugega, kot "pravi" dnevnik, ki sem ga pisala pred toliko leti, s peresom po papirju, pa ključavnico je imel. Tudi tam sem začela z majhnimi koraki, mogoče kakšno stran, tam, v osmem razredu osnovne šole. S časom pa so zapisi postajali vse daljši in daljši. Nekaj let sem ga celo pisala v nemščini, da nihče ni razumel zapisanega, pa še besedni zaklad sem na ta način neverjetno razširila. Pisanje dnevnika mi je bil nekakšen vsakodnevni obred, zvečer, pred spanjem. Pisanje dnevnika in branje pozno v noč. Pa ne branje za računalnikom, ampak pravih knjig, iz papirja in brez slik in oglasov. Kje so že ti časi.... Takrat se je vse zdelo tako enostavno, vse življenje je bilo še pred menoj, vse možnosti odprte, vsi cilji dosegljivi in vse sanje uresničljive.

Petindvajset let pozneje pa živim v čisto drugačni resničnosti, kot sem si jo predstavljala takrat. Naredila sem vse tisto, za kar sem se kot pubertetnica zaklela, da jih ne bom, na drugi strani pa nisem naredila skoraj ničesar od tega, za kar sem mislila, da bom. In zdaj sem tukaj. A v preteklost ne gledam z obžalovanjem. Vse odločitve, ki sem jih sprejela niso bile napačne in verjetno bi naredila isto, če bi se lahko odločala še enkrat. Vse ima svoj namen, v to sem prepričana. Kar je usojeno, se bo slej ko prej zgodilo. Kamor koli bi šla na razpotju, na koncu bi vedno prišla sem. Kot pravijo - vse poti vodijo v Rim. No, jaz bi si raje izbrala kakšno drugo destinacijo, Rim ni med mojimi sanjskimi kraji, ampak pregovor je pač tak, kaj hočemo.

Še vedno se nisem odločila o čem bom pisala v tem blogu. V bistvu mi skoraj vsak dan kakšna stvar da misliti, mogoče bom pa preprosto od časa do časa napisala kakšno svojo misel o tem in onem. In mogoče se bo sčasoma ta blog razvil v kaj berljivega. Mogoče....



Foxi