Kak si danes tečna

To je danes pri večerji izjavila moja prvošolka. Majhno dekletce z nedolžnimi modrimi očkami in zlatimi kodri je pri večerji izjavilo nekaj, kar me je zdramilo. Res je, sem rekla, danes sem pa res tečna. Zakaj?, me vpraša. Razmišljam in pravim, da verjetno zato, ker sem zjutraj prišla iz nočne. Po nočni sem vedno malo nataknjena in me iz tira vržejo stvari, ki se me običajno sploh ne dotaknejo. Saj se nisem mogla jeziti nanjo, samo resnico je povedala. Vem, da nočni šiht ni nobeno opravičilo, ampak spala sem slabe štiri ure, potem pa vse dnevne obveznosti in priprava kosila še za jutri, ko me spet ves dan ne bo - to mi načne živce.

Ko ne spim, sem tečna. Res sem, priznam. Ne razumem tistih, ki po nočni sploh ne gredo počivat, pa vseeno preživijo dan. Jaz sem to naredila trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Par let nazaj nisem šla počivat po nočni, ker je bil krasen sončen dan, mož je bil doma, Patrik v vrtcu (Eme še ni bilo), pa sem si mislila, da bi bilo škoda tako lepega dne za spanje. In sva šla po nakupih in na kavico. Ob enajstih me je že tako bolela glava, da sem komaj zdržala pot domov, doma pa tableta proti glavobolu in postelja. Od takrat nisem nikoli več prešpricala spanja po nočni. Očitno nisem narejena tako, da bi to fizično zdržala. Rabim spanec, nujno. In z leti nočnih ne prenašam nič bolje, nasprotno, čedalje težje je. Vsa sreča, da nimam veliko nočnih. Plača je sicer malo nižja kot bi bila z nočnimi, a mi je moje zdravje in predvsem pozitivni učinek na družino pomembnejši. Zato se moram zahvaliti tistemu, ki me razporeja na delo, da delam bolj podnevi kot ponoči. Sicer sem tako več odsotna čez dan, a raje kakšen dan komaj zvečer stisnem otroka, kot pa da celo popoldne tečnarim nad njima.

In ker jutri spet ves dan delam, gre ta tečnoba zdaj počasi spat. Moram nadoknaditi za sinoči, pa ne vem ali bo noč dovolj dolga - ob petih sem že spet pokonci. Bom pa jutri tečna v službi in ne doma....


Bodite lepo.

Foxi