Ne, to ni zapis o snegu, kepanju in sankanju, niti o tem, kako si želim snega. To je zapis o tem, kako je davnega leta 2006 naš stari kotel spustil dušo in kako smo nabavili drugega.
Ja, stari kotel na trda goriva, ki je dobrih 20 let skrbel za to, da nam je pozimi bilo toplo, je leta 2006 do konca spustil dušo. Takrat smo se ogrevali na kurilno olje, ki je postalo pregrešno drago. V drvarnici smo imeli doma narejen 5000 litrski rezervoar za olje, ki je že kar nekaj let bil napolnjen samo do polovice. Ko so se moji starši odločili, da ne bodo vsako jutro na novo kurili in lopatali premoga, je bilo kurilno olje smešno poceni. Tako sta kupila oljni gorilec, ga namontirala na staro peč, oče je s sodelavcem naredil rezervoar in nekaj let je bilo vse lepo in prav. Rezervoar je bil vsako jesen do vrha poln, potem pa se je začelo kurilno olje dražiti in dražiti. Ko sva z možem prevzela skrb za hišo, je ubogi kotel že imel dodatni zunanji bojler za vodo, ker je tisti v njem puščal, gorilec je kašljal in se kvaril, zato sva bila primorana nabaviti novega. Glede na visoko ceno kurilnega olja sva sprejela odločitev, da se tako ne bomo več ogrevali in sva začela iskati alternative. Takrat so na veliko oglaševali zemeljski plin, vendar se nama to ni zdela ravno prava stvar za nas, zato sva iskala nekaj drugega. Začele so se pojavljati prve toplotne črpalke, geo sonde, in lesna biomasa. Vse to je bilo še bolj v povojih. Po temeljitem zbiranju informacij in raziskovanju sva se odločila za lesne pelete. V Sloveniji so takrat kotle na lesno biomaso ponujali samo trije ponudniki. Dva sta bila draga kot žafran, zato sva ju že v štartu izločila iz izbora in tako nama je ostal samo eden, mariborski WVterm, ki izdeluje Stadlerjeve kotle. Zapeljala sva se tja in moram pohvaliti njihovo prijaznost in odprtost. Čeprav je bilo v začetku nekaj težav z montažo in stavri niso stekle ravno tako kot bi morale, so vse napake hitro in strokovno odpravili. Povedati moram, da so takrat imeli zunanje izvajalce, ki so za njih montirali peletne sisteme in je pri montaži prišlo do nekaj napak - predvsem zaradi tega, ker je to bilo takrat nekaj čisto novega in je instalacijo bilo treba konkretno preurediti, dodati mešalne ventile, pa kretnice in pumpe, monterji pa so se še lovili. Ko so se pojavile težave, sva poklicala na firmo, poslali so svoje ljudi in stvari so pošlihtali kot se spodobi. Res so se zelo potrudili in kar nekaj popoldnevov preživeli pri nama, da so ugotovili kaj in zakaj je narobe, a na koncu so sistem pripravili do tega, da ni bila topla samo voda, ampak tudi radiatorji.
Naslednji problem, ki se je pojavil, so bili pa peleti. Kje jih dobiti. Pri nas je takrat bil en sam proizvajalec pelet, pa mogoče dva uvoznika. Pojma nisva imela kakšni morajo biti peleti. Kakšne barve, iz katerega lesa? Prvo leto sva tako nabavila slovenske, pa za probo uvožene, a z nobenimi nisva bila najbolj zadovoljna. Predvsem tisti uvoženi so bili zanič - skoraj črni, samo smodili so se, veliko pepela, vglavnem - zanič. Tako sva poklicala na WVterm in jih vprašala za nasvet. Ravno takrat so zaključili testiranje nekih avstrijskih pelet in so jih priporočili kot izjemno dobre. Povedali so nama, da imajo dostavo tudi v Slovenijo, zato sva prosila kontakt in tako sva začela kuriti Stadloberjeve pelete. Razlika je očitna. Predvsem v ceni, a tudi v kvaliteti. Gospoda Karla Stadloberja moram pohvaliti, ker je bil res zelo prijazen in ustežljiv. Osebno nama je s kombijem dvakrat pripeljal pelete v vrečah in nama povedal o peletih vse, kar naju je zanimalo in kar je dobro vedeti. Ponudil nama je pelete v rinfuzi, torej nepakirane in nama svetoval kako izdelati zalogovnik, priklope za potrebe polnjenja pa nama je podaril. Tako sva že naslednjo zimo nabavila 7 ton pelet, ki so nama jih pripeljali v silosu iz Avstrije in za prevoz zaračunali zgolj pavšal v višini par evrov. Poln zalogovnik nam je zadostoval za skoraj dve zimi, tako da smo v povprečju vsako drugo leto napolnili zalogovnih do konca.
Vse do letos, ko smo tudi mi zaradi krize želeli malo zmanjšati stroške ogrevanja. No, pa smo se odločili nabaviti cenejše pelete pri nas. Zdaj jih dobiš že vsepovsod, kvaliteta je spodobna, cena pa zmerna. Ja, pa kaj še........ Pa ni res. Kvaliteta nobenih doslej preizkušenih pelet se niti približno ne more primerjati s tistimi, ki nam jih pripelje Stadlober. Zdaj se nam gorilec dnevno ustavlja, pepela imamo pet litrov mesec, peč je znotraj črna, namesto sivo-bela in vsa sem nervozna, ko grem pod tuš, pa ni tople vode. In spet laufam v kurilnico in spravljam peč v pogon. Ker sva gorilec imela na servisu in je z njim vse v redu (dober švedski gorilec), so lahko krivi samo peleti. In če potegnem črto, so Stadloberjevi peleti od vseh najboljši. Cena je sicer malo višja, ampak če kupiš rinfuzo, tudi ta ni tako hudo zasoljena, pa prevoza ne plačaš praktično nič, ampak nimaš skoraj nič pepela, nobene žlindre v gorilniku, nobenih zastojev, pa še manj pokuriš....
Takšne so moje izkušnje in vedno bi vsakemu priporočala te pelete. Ker sem bila z njimi res izredno zadovoljna in so vredni svojega denarja.
Foxi
Ni komentarjev:
Objavite komentar