Danes je vse drugače

Včasih smo šli v malo šolo, kjer smo risali črte in cik-cake, pa krogce, kvadrate in trikotnike. V prvem razredu osnovne šole smo začeli z učenjem črk in številk, pa računanjem do deset. Vsako jutro smo se zbrali vsi, kar nas je ulica premogla in jo peš mahnili proti šoli. Vmes smo se skregali in pobotali, kakšno ušpičili in ravno pravi čas prisopihali do razreda, da nas tovarišica ni zapisala v dnevnik. Včasih smo še na hodniku pred začetkom pouka hitro od sošolca prepisali domačo nalogo, ki smo jo seveda pozabili narediti en dan prej. In po koncu pouka smo se spet sami odpravili proti domu. Ni sem nam posebej mudilo, starši so bili po službah, nihče nas ni čakal in živčno gledal na uro ter nas oštel ali nam izprašil hlač, ker smo zamudili deset minut.

Danes je vse drugače. Male šole ni več, otroci gredo v prvi razred, ko so stari komaj šest let, nekateri še toliko ne. Vsak dan jih moramo starši spremljati v šolo in domov, ker so še premajhni, da bi smeli na pot sami. Blagor tistim, ki imate babice ali dedke, ki to storijo namesto vas. Še veste ne, kako srečni ste lahko. Tisti, ki te sreče nimamo, otroke budimo pred šesto uro zjutraj, da jih odpeljemo v jutranje varstvo v šoli, kjer počakajo do začetka pouka. Kar se učenja tiče, mi ti moderni prostopi niso prav nič všeč. Številke več niso številke, ampak števke in črke niso črke, temveč glasovi. Od začetka šole pa do danes so se naučili napisati številke, pardon, števke do pet, črke pa pridejo na vrsto kdo ve kdaj. In namesto pisanja črk, se učijo na kateri glas se začne ali konča kakšna beseda, celo cele besede morajo znati črkovati, tako po posluhu, ker črk tako ali tako ne poznajo. Pa kje je tu kakšna logika? Meni se to zdi narobe svet. No, strokovnjaki pa najbrž že vedo kaj počnejo. Najbrž.

Ja, danes je res vse drugače. Po pouku vsak starš ali stari starš odpelje svojega otroka oz. vnuka domov, nobenega druženja več ni, večina se zapre med svoje štiri stene ali pa razvaža otroke na razne plačljive interesne dejavnosti. Ulica je prazna, eden je v glasbeni šoli, druga na baletu, tretji na judu, četrti na fuzbalu.... Včasih se sprašujem kako otroci vse to zmorejo. Že šola je zahtevna, potem pa še vse te obšolske dejavnosti. Delajo od zore do mraka, za igro jim ostaja komaj kaj časa. Jaz pa se sprašujem, le kdaj bodo ti otroci imeli čas biti otroci? Že tako smo jim ukradli eno leto otroštva, ko gredo tako zgodaj v prvi razred, potem pa jim obesimo še popoldne vse mogoče in nemogoče krožke in dejavnosti. Ubogi otroci.... No, zato pa moja otroka ne rabita obiskovati nobene dejavnosti, ki jo nočeta obiskovati in sta popoldne zunaj, se igrata in sta enostavno lahko samo otroka. In včasih sem z njima otrok tudi jaz....

Foxi